»Svojci alkoholikov smo zelo podobni suhim alkoholikom, ki so nehali piti, a se niso zdravili in niso spremenili svojih navad, ki so jih razvili v času pitja. Zato kljub temu da niso več mokri alkoholiki in ne pijejo več, ostajajo bolni. Tako kot ostajamo bolni svojci, ki se ne zmoremo znebiti soodvisnosti od alkoholikove bolezni,« nam je zaupala Ana, ki sama nikoli ni pila, a je, kot pravi, leta in leta živela pogubno življenje suhe alkoholičarke.
Danes se uspešno zdravi na srečanjih skupine Al Anon, kjer si vsi brez dlake na jeziku priznajo, da so bolni in zaznamovani ter so ob alkoholiku tudi sami živeli življenje nezdravljenih – suhih alkoholikov. Ker pa so zbrali moč in se odločili, da se bodo izvili iz pogubnega objema bodisi mokrega bodisi suhega alkoholizma, obiskujejo skupine za samopomoč Al Anon, kjer si pomagajo tudi s svojimi izpovedmi, izmenjavo izkušenj in skupnim iskanjem rešitev.
Na glavo obrnjene vrednote
Ana je odraščala v družini, kjer so skoraj vsi pili, in si je tudi za moža izbrala sina alkoholika. »Ko sva se poročila, se nisva zavedala, da sva odraščala v družinah z na glavo obrnjenimi vrednotami. Zdaj pa že dve leti hodim na več skupin Al Anon, saj se imam dovolj rada, da si privoščim toliko zdravila, kot ga potrebujem,« pove z nasmehom. Pravi, da se je pri njih vse spremenilo, ko je pri 50 letih kar nenadoma nehal piti tast, ki pa se ni zdravil, zato žal ni šlo nič na bolje. Le otroke sta z možem večkrat puščala v njegovem varstvu, čeprav je še naprej počel enake stvari kot prej in je bil tudi verbalno zelo nasilen. Zato sta imela tudi otroka vse več težav. »Sin je začel kaditi travo pri 14 letih in bil pri 18 letih že na igli. Takrat sva z možem prvič stopila skupaj in mu odločno pokazala vrata. Naj se sliši še tako čudno, s tem sva ga rešila, saj nisva več podpirala njegovega ravnanja in se je moral postaviti na lastne noge,« pravi Ana, ki je zmogla tudi hčeri pomagati šele po tem, ko je začela zdraviti sebe. »Šele v skupini sem dojela, da dobra mati ne da zadnjega grižljaja kruha otrokom, marveč ga poje sama in si z njim nabere dovolj moči, da lahko nasiti otroke za vse življenje. Naučila sem se, da moram najprej urediti sebe in s svojo močjo vplivati na okolico, ki se začne spreminjati prav zaradi tega, ker sama razdajam moč in dajem dober zgled. Če se ne bi zdravila, bi še vedno vsi živeli v peklu, tako pa se zdaj vsi veselimo življenja,« še pove Ana.
Učinkovita pomoč je – nepomoč
»V skupini sem se naučila, da se moram rešiti odvisnosti od alkoholikove bolezni in te odvisnosti rešiti tudi otroke. Šele v skupini sem zbrala moč, da nisem več jokala, da nisem več trepetala pred tem, kaj bo naredil mož, da sem ga spustila iz rok in se posvetila sebi in svojim otrokom. Naučila sem se, da nisem več popravljala njegovih napak in sem mu dovolila, da sam poskrbi za stvari, za katere je odgovoren. Če ni plačal elektrike, smo bili pač brez elektrike. Če je zaspal pri odprtem oknu, ga nisem pokrila, saj sem se naučila, da alkoholiku pomagaš tako, da mu ne pomagaš in mu dovoliš biti odgovoren,« pripoveduje Marija. Pravi, da zdaj mož že nekaj let ne pije. Ker pa se še ni odločil za zdravljenje, še vedno živi življenje suhega – nezdravljenega alkoholika, ki neguje slabe vzorce življenja alkoholika. Marija verjame, da se bo nekoč spopadel tudi s tem, a je zadovoljna tudi z doseženim in predvsem, da sta se njene moči nalezla tudi otroka. »Na provokacije in manipulacije alkoholika, mokrega ali suhega, se ne odzivam več,« pravi Marija.
Kovčki so ostali pripravljeni
»Naš program je uspešen, ker se naučimo, kako nič več ne gledati pod prste alkoholiku, ker se učimo, kako početi stvari, ki so v popolnem nasprotju z vsem, kar smo počeli prej,« pripoveduje Jožica, hčerka in žena alkoholika. Da je bil alkoholik tudi njen oče, je spoznala šele v skupini. »Pili so tudi sorodniki, a ni bilo nikoli nič tako zelo narobe kot takrat, kadar je pil moj mož. Postal je zelo pogumen in nasilen. Vse okoli sebe je žalil, vpil in divjal ter nas, preden je zaspal, tudi ustrahoval. Ker pa sem vedno sproti počistila vse posledice njegovega divjanja in smo se naslednje jutro vsi pretvarjali, da ni bilo nič, še danes ne vem, ali se je sploh zavedal, kaj je počel med svojimi izpadi. Življenje je kmalu postalo neznosno, bilo me je sram pred vsemi, sama sem plačevala račune in skrbela za otroke. Dno sem dosegla po 30 letih zakona, ko sta se otroka že odselila. Pristala sem v varni hiši. Ker pa je mož obljubil, da bo šel na zdravljenje, sem se vrnila, a več tednov nisem mogla pospraviti kovčkov, ki so kot opomin stali v veži,« pravi Jožica. »Mož ni več pil, a se tudi ni zdravil. In čeprav je bilo bolje, so mi zares pomagala šele srečanja v Al Anonu. Ko sem prišla prvič, sem mislila, da sem prišla zaradi moža. Zdaj vem, da hodim zaradi sebe, in se zavedam, da potrebujem pomoč ljudi, ki so doživeli enako. Pri 50 letih sem naredila celo izpit za avto, z možem pa hodiva na piknike in izlete ter uživava v družbi novih prijateljev.«