Barbara Venek Pust je dijakinja drugega letnika ljubljanske waldorfske gimnazije. Doma je iz Zgornje Savinjske doline. Na začetku je razmišljala, da bi se vsak dan vozila v šolo, a se je zaradi večje odmaknjenosti njene domače hiše od ceste in zaradi kilometrine, ki bi jo morala vsak dan premagati, raje odločila za vpis v dijaški dom. Zdaj tedne preživlja v Dijaškem domu Poljane. »Na dijaški dom gledam kot na eno pomembnejših stopnic v svojem življenju, kot na začasno nastanitev, s katero bom in sem že pridobila nove lastnosti, kot sta odgovornost in samostojnost,« pravi. Povedala je tudi, da je v zadnjem letu, odkar prebiva v domu, bolj potrpežljiva, kar ji je v veliko pomoč pri vsakdanjih dejavnostih.
Mnogi dijaki, ki živijo daleč od šole, se verjetno sprašujejo, ali naj se v šolo vsak dan vozijo ali pa naj večino svojega srednješolskega življenja preživijo stran od doma – v dijaškem domu. Obe možnosti prinašata prednosti in slabosti. Vožnja pomeni spanje v domači postelji, a je po mnenju večine napornejša možnost, saj ima dijak za učenje veliko manj časa, sploh če se vozi dlje in v kraje s slabšimi prometnimi povezavami. Dijaški dom pa ponuja udobje in priročnost, a predstavlja precejšnje stroške in seveda odmaknjenost od staršev.
Elizabeta Šinkovec, mati treh hčera, od katerih dve že obiskujeta fakulteto, meni, da je dijaški dom odlična priložnost, da otroci odrastejo: »Zdi se mi dobro, da imajo mladostniki priložnost občasno bivati stran od staršev, ker v obdobju pubertete pogosto prihaja do napetosti in nesporazumov v družini. Ko pa dijaki pridejo v drugo okolje, spoznajo, da se je treba prilagajati drugim ljudem in redu ter navadam. Tako sprejmejo tudi starše, ki jim včasih postavljajo zahteve, za katere so otroci prepričani, da so nesprejemljive.«
Življenje v dijaškem domu
Dijaški domovi so vzgojno-izobraževalne ustanove, ki ponujajo dijakom in študentom, ki se šolajo zunaj kraja stalnega prebivališča, popolno namestitev. V Ljubljani je sedem dijaških domov (DD Vič, DD Ivana Cankarja, DD Poljane, DD Bežigrad, DD Tabor, DD Šiška in Jegličev dijaški dom). V dijaškem domu večina dijakov pridobi pozitivne lastnosti, ki jim pomagajo v kasnejšem življenju, od odgovornosti, samostojnosti, socialnih veščin in spretnosti ter zmožnosti dela v skupini in prilagajanju soljudem, saj so veliko bolj prepuščeni samim sebi, kot pa bi bili verjetno doma.
V Dijaškem domu Poljane ima vsak vzgojitelj v svojem »varstvu« približno trideset dijakov, vsak dan pa mora opravljati še različna dežurstva in preverjanja prisotnosti dijakov. »Vzgojitelji so zelo pomemben člen dijaških domov, saj na neki način predstavljajo nadomestne starše, osebo, na katero se lahko dijak zanese, zato morajo imeti pravi odnos do mladostnikov,« pravi Elizabeta Šinkovec.
Vzgojitelji imajo nad dijaki polovični nadzor, spremljajo njihov šolski uspeh in njihovo vedenje v domu, a vseeno nad svojimi varovanci nimajo nadzora, kakršnega bi najverjetneje imeli starši doma.
Vsako leto manj vpisanih
Uradni podatki pa kažejo, da se vpis v dijaške domove zadnja leta zmanjšuje, medtem ko se število vozačev v zadnjih petih letih ni bistveno spreminjalo, saj se že od leta 2008 giblje okoli števila 50.000. Za upad vpisa v domove je verjetno krivih več dejavnikov: vedno manjše generacije otrok, vedno večja nesamostojnost le-teh ter njihova navezanost na dom in starše. Vedno večji problem pa je tudi denarna stiska, ki dandanes vlada v precejšnjem številu domov. Mesečna oskrbnina za dijaka znaša 208 evrov. V ceno je vključena prehrana (trije obroki dnevno) in nastanitev.
Ker je ministrstvo za šolstvo ukinilo subvencioniranje dijaških domov, pa tudi število štipendij in otroških dodatkov je vedno manjše, se večina staršev tako odloči za cenejšo možnost – vožnjo dijaka v šolo. Za dijaške domove obstajajo le še subvencije za drugega otroka. Kdor ima v dijaškem domu hkrati dva otroka, tako plačuje le stroške za mlajšega. A nekateri ne zmorejo niti tega stroška. In vožnja je cenejša: v primerjavi z 208 evri mesečne oskrbnine v domu stane subvencionirana mesečna vozovnica med 20 in 50 evri in še dodatnih deset evrov, če je potrebna mesečna urbana. Zaradi upada vpisa morajo dijaški domovi za to, da si zagotovijo obstoj, tako poleg dijakov sprejemati tudi študente ter zunanje obiskovalce.
Vožnja ni vedno slaba izkušnja
Vendar pa nimajo vsi, ki niso v dijaških domovih in ki se vsak dan vozijo na daljših razdaljah, slabih izkušenj. Manca Rupnik, ki živi v Idriji, se drugo leto zapored vozi v približno štirideset kilometrov oddaljeno Ajdovščino, kjer obiskuje drugi letnik srednje vzgojiteljske šole. Vsak dan se od doma odpravi ob pol šestih, domov pa se zaradi slabih cestnih povezav vrača ob petih. »Ob vpisu v srednjo šolo je bila moja prva želja, da bi se vpisala v dijaški dom, a sem se po pogovoru s starši rajši odločila za vožnjo,« pravi. V šoli ji gre dobro in čeprav ima precej natrpan urnik, je povedala, da si bivati v dijaškem domu zaželi le, ko v šoli postane zelo stresno. Vožnja vpliva na njen način življenja, zato si mora dejavnosti precej bolje organizirati. Vendar si ne bi premislila in se odločila za dijaški dom, predvsem zato, ker ima doma mir in zasebni prostor za učenje, pravi. In dodaja: »Svoje odločitve ne obžalujem.«
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
