Po prepričanju Unesca priprava tega kruha zahteva posebno veščino in izkušnje, prav tako pa krepi vezi v družini in družbi. Čeprav ga poznajo po vsem Kavkazu in Bližnjem vzhodu, priznano izvira iz Armenije. V Iranu ga celo imenujejo armenski kruh. Pripravljen je le iz vode, moke in soli, spečen pa na stenah vroče podzemne glinene peči. Na tak način ga pripravljajo že tisočletja. Svež je mehak, ko se shladi, postaja vse bolj trd in ga je mogoče ohraniti tudi do enega leta. V armenskih vaseh so nekoč ženske naenkrat spekle zalogo kruha, ki so ga nato hranili v skupnih skladiščih. Zmehčajo ga tako, da ga poškropijo z vodo. Suh lavaš v armenski cerkvi uporabljajo kot hostijo. V Armeniji svež lavaš največkrat uporabijo ob mesu, pečenem na žaru, ki ga skupaj z zelišči in sirom zavijejo v vanj. Čeprav osnovni recept navaja le vodo, moko in sol, mu lahko dodajo tudi zelišča in začimbe, denimo makova zrna, poper, kumino, pa tudi papriko ali sezam.
Kruh, ki krepi družinske vezi
Čeprav se nam zdi, da kruh mora vsebovati kvas, je v večini sveta priljubljen ploščat, nekvašen kruh. Tak je indijski naan, nam še bližji pa je armenski lavaš, ki je razširjen po vsem Kavkazu, Turčiji, Iranu in Bližnjem vzhodu. Priljubljen je predvsem v sendvičih, saj vanj zavijejo vse od zelenjave do mesa. Lavaš je tako pomemben, da so ga letos pri Unescu vpisali na seznam svetovne nematerialne kulturne dediščine.
