Bila je taista sobota, 17. januarja tranzicijskega leta 25, ko je Bogdan Biščak v Sobotni prilogi Dela zagovornikom privatizacije predlagal, da podprejo njeno ustavitev. Češ da se bo privatizacija pod sedanjimi pogoji državljanom tako priskutila, da argumentov njej v prid potem še dolgo nihče ne bo hotel niti poslušati. Pustimo tukaj ob strani vprašanje, v kateri izmed svojih družbenih vlog je Biščak to predlagal, in za miselno vajo obrnimo njegov predlog: nasprotniki privatizacije naj podprejo njeno nadaljevanje, saj se bo upravljanje državne lastnine na dosedanji način državljanom tako priskutilo, da zanj nikoli več ne bodo hoteli niti slišati.

Obstajajo izjeme, kakopak, a le za to, da potrjujejo pravilo. Pravzaprav dve pravili. Prvo: ne znamo, nočemo se naučiti, ne zmoremo učinkovito, pregledno in v javno korist upravljati javnega oziroma državnega premoženja. Pa ne, da vlade ne bi poskušale. A kar so si izmislile izvirnega, od Kada in Soda (ter Srda) naprej, so bile samo naprave za učinkovito in nepregledno zadovoljevanje posamičnih interesov, kar so povzele (in je drugod delovalo), od Kasov in AUKN do DUTB in SDH, pa se je sfižilo v naprave za učinkovito in nepregledno zadovoljevanje posamičnih interesov. Drugo pravilo: ne znamo, nočemo, ne naučimo se, ne zmoremo preudarno, pregledno, v pravem trenutku in v javno korist privatizirati. Kot rečeno, seveda obstajajo izjeme, a praviloma tisto, kar imamo, proizvaja izgube in škandale, kar smo prodali, pa je proizvedlo škandale in izgube zaradi načina prodaje ali pa so nam prodano celo vrnili, ker smo jih poskušali ogoljufati.

Vlada Mira Cerarja s strategijo upravljanja oziroma privatizacije državnega premoženja, ki je menda v medkoalicijskem usklajevanju in naj bi jo potemtakem razmeroma kmalu dobili, tega ne bo spremenila. Pa ne zaradi Združene levice ali piscev peticij: še vsaka koalicija doslej je imela zaradi upravljanja državnega premoženja in privatizacije težave predvsem sama s seboj in tudi sedanja za dostojen ravs pri koritu ne potrebuje opozicije niti v parlamentu niti zunaj njega. Kvečjemu kakšnega lobista. Da bosta SD in DeSUS prelisičila SMC (že neprimerno bolj politično izkušene koalicijske partnerje sta) in s svojimi kadri prevzela nadzor v SDH, še preden bo največja stranka dojela, za kaj gre, je pri tem veliko bolj verjetno kot nasprotno. Da bo privatizacija po dokončanju že začetih postopkov znova zastala, prav tako.

S tistimi 52 odstotki javnosti ali sedanjimi pogoji privatizacije iz uvoda to ne bo imelo nič opraviti, bi se pa utegnila Dejan Židan ali Karl Erjavec po potrebi nanje sklicevati. »Preostalih« 48 odstotkov in nekdanje pogoje privatizacije pa sta še Združena levica in Biščak pozabila omeniti.