Z novo metodo so med raziskavami odkrili, da je človeška ribica živela ali še živi tudi v Črni gori. Kot je dejal gost iz Biospeleološkega društva Črne gore Miloš Pavičević, je to izjemno odkritje: »Ne samo zaradi mednarodne raziskave oziroma projekta, gre za osnove, za naš odnos do varovanja okolja. Človeška ribica namreč pomeni tudi temelj za ohranjanje čiste vode in s tem naravnega okolja.«
Dvajset novih nahajališč proteusa
Vodja projekta in vodja laboratorija Tular Gregor Aljančič je izpostavil pomen mednarodnega sodelovanja in še zlasti uporabo metode, ki je doslej še niso uporabljali, metodo samo pa je predstavila in pojasnila raziskovalka Špela Gorički. V sklopu mednarodne raziskave so z njeno pomočjo v Sloveniji, Hrvaški, BiH in Črni gori odvzeli vzorce vode v 59 jamah in izvirih ter dokumentirali kar 20 novih nahajališč človeške ribice. Zaznavanje sledi človeške ribice v vodi oziroma uporaba okoljske DNK pa seveda prinaša tudi vrsto drugih podatkov o življenjskem okolju človeške ribice. Kot je poudaril Aljančič, je namreč voda za človeka izjemnega pomena, bivališča človeške ribice pa prinašajo veliko podatkov tudi o ohranjenosti okolja oziroma vode, podtalnice in kraškega sveta.
Projekt, vreden 15.000 dolarjev, je bil mednarodno podprt. Kot zelo koristnega so ga prepoznali tudi pri mednarodnem skladu Critical Ecosystem Partnership Fund, kjer so že pohvalili dosežke raziskave, čeprav ta še ni dokončana.
Naravna dediščina
Človeško ribico, ki sodi med našo najbolj značilno naravno dediščino, smo pri nas zaščitili leta 1922. A raziskovalci pogrešajo praktične ukrepe zaščite, zaradi pomanjkanja katerih imamo tudi premalo podatkov o njeni dejanski ohranjenosti v naravi. K temu prispeva tudi nedostopnost kraškega podzemlja. Tudi zato je kranjski jamski laboratorij Tular, ki je sploh edini te vrste pri nas, zelo velikega pomena. Da bi kar najbolj ščitili človeško ribico in druge prebivalce te male konglomeratne jame v Kranju, je v njej prepovedano tudi fotografiranje z bliskavico.
