Umberto Eco, italijanski pisatelj, literarni teoretik in zgodovinar medievalist, ima tezo o srednjem veku – o njem pravi, da ga »nenehno sanjamo kot prasceno naše modernosti«, ker so se takrat začeli vsi njeni problemi, med katerimi Eco omenja tudi nastanek moderne armade. Francoski zgodovinar Odilon Cabat nastanek moderne vojske povezuje s križarskimi vojnami v srednjem veku in celo pravi: »Spoznati zgodovino križarskih vojn pomeni spoznati nas same.« Pa si oglejmo na kratko zgodovino teh vojn.
Pogum čaščen, pismenost ne
Križarske vojne so se začele ob koncu 11. stoletja, ko so sredozemski prostor obvladovali bizantinsko cesarstvo, islamske države in krščanski Zahod. Po smrti frankovskega kralja Karla Velikega (leta 814) je bilo zahodno cesarstvo ne le v nenehnih sporih med papežem in cesarjem (v 11. in 12. stoletju so bili zahodni cesarji iz frankovske dinastije), marveč tudi oziroma predvsem v pogostih spopadih med lokalnimi fevdalci. Nekateri fevdalci so se tudi specializirali za vojskovanje – to so bili milites ali vitezi, ki so pogosto sami izzivali spopade, če ravno niso imeli nobene bitke. Ta sloj je bil skupaj s Cerkvijo na vrhu družbene hierarhije in se je ponašal z določenimi vrednotami: glavni sta bili pogum in fizična moč, cenili so še zvestobo in osebno čast, pismenost pa so prezirali, ker da samo slabi bojevitost.
Cerkev je poskušala razmere nekoliko umiriti in je razglasila »božji mir«, to je bil papeški zakon, ki je od časa do časa prepovedal fevdalne spopade. Obenem si je Cerkev poskušala prisvojiti tudi viteštvo oziroma mu dati verski pečat: vitez je postal pobožni junak, ki naj v imenu Boga varuje duhovnike in cerkvene posesti, njegov najvišji cilj pa naj bo boj proti nevernikom.
Romanja kot način pokore
Proti koncu 11. stoletja je papež Urban II. prejel prošnjo bizantinskega cesarja Alekseja Komnena za najemne vojake, ki naj bi mu pomagali znova osvojiti izgubljena bizantinska ozemlja v Mali Aziji, ki so jih osvojili turški Seldžuki, ti pa so tudi napadali krščanske romarje v Sveto deželo. Romanja kristjanov v Jeruzalem segajo v zgodovino vse do 4. stoletja, ko je Konstantin Veliki krščanstvo povzdignil v uradno religijo in ustanovil Bizanc, in so sprva res imela predvsem verski značaj, pozneje pa so za zahodne kristjane postala način pokore za grehe. In papež Urban II. je lahko ustregel prošnji bizantinskega cesarja le tako ali pod pogojem, da imajo katoliški kristjani prost dostop do svetih krajev.
Leta 1095 je na koncilu v francoskem Clermont-Ferrandu pozval na vojaški pohod, ki naj v božjem in njegovem imenu v svetih krajih spet vzpostavi krščansko oblast. »Turki rušijo cerkve in uničujejo nebeško kraljestvo,« je govoril papež. »Če bi torej čakali, ne da bi kar koli ukrenili, bi bilo božje ljudstvo še v večjem številu žrtev turških napadov… Naj se torej odpravijo v boj proti nevernikom – v boj, ki ga je vredno začeti in ki zasluži, da se konča z zmago – vsi tisti, ki so doslej zlorabljali spopade in vojne za osebno korist, v pogubo vseh vernih. Naj postanejo vitezi Kristusovi vsi tisti, ki so doslej živeli kot roparji! Naj se zdaj upravičeno borijo proti nevernikom vsi tisti, ki so se do zdaj vojskovali z lastnimi brati in sorodniki. Dobili bodo večno plačilo.«
Odpustki za vse bojevnike
Ta papežev poziv na prvo križarsko vojno je imel seveda tudi politično težo in motiv, saj bi takšen množični pohod nad »nevernike« pomenil tudi dober način, kako pod vodstvom Cerkve zbrati vse nemirne in razdrobljene dele zahodnokrščanskega sveta. Toda obljuba »večnega plačila« najbrž ne bi zadostovala, če se papež ne bi domislil rekrutacijskega prijema, ki se je prav tako zapisal v zgodovino: »vsem, ki bodo odšli na pot«, bodo odpuščeni vsi grehi. To pa ni bilo zanemarljivo, kajti tisti, ki so bili v srednjem veku inkriminirani kot grešniki, so bili tako prešuštniki kot roparji in morilci, v slednji kategoriji pa je spadala tudi množica klateških vitezov.
Vsem tem je torej papež obljubil odpustke, obenem pa jim je zagotovil, da bo Cerkev medtem varovala njihovo imetje. Uporabil je še en trik; med množico je dal razdeliti križe in razglasil, da tisti, ki se pokrije s križem, s tem pristane, da se bo šel na Vzhod borit proti nevernikom oziroma branit krščanstvo. Pokritje s križem je bilo torej znamenje vitezovega pristanka, neke vrste njegov podpis – od tod tudi ime »križarji«‒, to pa je obenem pomenilo, da se ne more več premisliti, ne da bi bil ekskomuniciran, kar je bilo v tedanjem krščanskem svetu najhujša kazen. Pozneje, ko so bile križarske vojne v polnem teku, je lahko postal sumljiv, torej osumljen herezije (še enega velikega greha) tudi vsak vitez, ki se jih ni hotel udeležiti.
V desetih dneh pobili vse
S križi se je na veliko pokrilo francosko oziroma frankovsko plemstvo, ki je računalo, da bo na Vzhodu prišlo do novih kneževin in vladarskih naslovov, a se vseeno ni prvo odpravilo na bojni pohod. Pred njim so odšle ljudske množice, ki jih je zbobnal Peter Puščavnik (Pierre l'Ermite) s svojimi pridigami. Iz Francije je odšlo na pohod okoli 15.000 ljudi, prepričanih, da se bo nebeški Jeruzalem spustil na zemljo, če bodo pobijali nevernike. Njihov pohod se je sprevrgel v klanje (začeli so z Judi v dolini Rena) ter plenjenje in uničevanje bizantinskih mest. Bizantinski cesar jim je omogočil prehod na azijsko obalo Bosporja, kjer pa so jih Seldžuki strahotno porazili. Šele potem je sledilo plemstvo, ki so ga vodili štirje frankovski grofi: Gotfrid Bouillonski, Rajmund Toulouški, Behemund Tatrentski in Tankred Hautevilski.
Frankovska vojska je leta 1099 prišla pred Jeruzalem in ga po petdnevnem obleganju zavzela, v naslednjih desetih dneh pa je v mestu pobila prav vse judovsko in muslimansko prebivalstvo. Judje so se zatekli za obzidje svojega templja. »Vitezi so jim sledili in z meči poklali vse, kar je bilo živega. Kraj je bil prepojen s krvjo nevernikov,« je poročal Viljem Tirski v Zavzetju Jeruzalema. In arabski zgodovinar Ibn al Athir je dodal: »V mošeji Al Aksa so Franki pobili več kot 70.000 ljudi. Med žrtvami je bilo tudi veliko imamov in muslimanskih učenjakov.«
Džihad kot obrambna vojna
Središče odpora proti križarjem je postala Sirija, kjer je sin turškega oficirja Zengi obudil idejo »svete vojne«, džihada, v več bitkah premagal Franke, nazadnje pa so ga umorili muslimanski asasini. Njegov sin Nur ed Din je nadaljeval vojaške uspehe (križarjem je odvzel Damask) in prav tako očetovo politiko svete vojne, in sicer prek državnih šolskih ustanov, medres, ki so širile sunizem. Džihad je torej nastal kot duhovno gibanje in se razvil v obrambno vojno, kar ga tudi razlikuje od krščanskega pojma svete vojne, kot ga je zasnoval sv. Bernard (De laude novae militiae): »Kristusov vitez izvršuje božjo voljo, pa naj gre za grešnike, ki jih s smrtjo kaznuje, ali za nevernike, ki jim je smrt v slavo. Kadar ubije zlikovca ali nevernika, ni ubil človeka, temveč zlo samo.«
In prav sv. Bernard je bil tisti, ki je pozival na drugo križarsko vojno, ki sta jo v letih 1147–1149 vodila francoski kralj Ludvik VII. in nemški cesar Konrad III. Ta vojna se je končala s popolno polomijo, v Sirijo je prišlo le okoli 5000 križarjev od 25.000, ki so se odpravili na pot. Po smrti Nur ed Dina se je pojavil Saladin, ki mu je v devetih letih uspelo oblikovati največjo državo Bližnjega vzhoda (segala je od Egipta do Sirije); ta je v veliki bitki pri Hatinu leta 1187 premagal križarje in zavzel Jeruzalem. Takratni papež je pozval na tretjo križarsko vojno (1189–1192), ki sta jo vodila nemški cesar Friderik Barbarossa in angleški kralj Rihard Levjesrčni; ta je premagala Saladina in omogočila nadaljnji obstoj majhne križarske države.
Končni umik po dvesto letih
Toda papež je bil vztrajen in je pozval na novo, četrto vojno, ki pa v zgodovini križarskih vojn velja za »nekaj nezaslišanega«: križarji se odpravijo proti nevernikom, pohod pa končajo z zavzetjem Konstantinopla (leta 1204), takrat največjega središča krščanstva, ki ga oplenijo in opustošijo. V peti križarski vojni (1217–1221) križarji vdrejo v Egipt, da bi v zameno za osvojena ozemlja dobili Jeruzalem, a so pred Kairom premagani. V šesti vojni (1228–1229) po dogovoru z egiptovskim sultanom Al Kamilom res dobijo Jeruzalem, leta 1244 pa muslimani pri Gazi premagajo križarsko vojsko in dokončno zavzamejo Sveto mesto. Po izgubi Jeruzalema papež Inocenc IV. zahteva novo vojno, ki jo vodi francoski kralj Ludvik Sveti, a tako ta kot naslednja (1270) ne rešita ničesar več.
Dvestoletna križarska epopeja se je končala s popolnim umikom križarjev iz Svete dežele, zato pa je spočela sovraštvo med kristjani in muslimani, ki se je ohranilo še dolga stoletja. Natančneje, prav do 21. stoletja, ko je Clermont-Ferrand zamenjal Washington in ko so »bitko za Sveto deželo« zamenjali veliko bolj posvetni interesi. Razsvetljenstvo in francoska revolucija sta Zahodu pomagala, da se je otresel verskega fanatizma, a če je ta danes bolj muslimanska »stvar«, je to vendarle tudi posledica posegov ameriških »križarjev« na Bližnjem vzhodu.