»Na njih lahko dobiš podatke o vseh zanimivostih, kje lahko parkiraš, do kdaj je kaj odprto in podobno, čeprav je res, da vse ni ažurirano, na primer pri Pokrajinskem muzeju.« Pri slednjem se je sploh zapletlo oziroma sta potrebovala kar nekaj časa, da sta ga na spletu sploh našla. Lidija je opozorila: »Muzejev ni mogoče najti pod rubriko turizem, ampak občani in društva, tako da sva v bistvu bolj naključno našla ta del ponudbe. Mogoče je to praksa tudi drugod, meni se vsekakor ne zdi najprimernejše.«
V Koper sta se peljala z avtom, saj bi z vožnjo tako z vlakom kot z avtobusom porabila preveč časa. Potem ko sta parkirala pri tržnici, sta se sprehodila po Čevljarski ulici in prišla do Titovega trga. Pravi, da kakšnih posebnih oznak, ki bi goste usmerjali k TIC, ni bilo, a sta ga takoj našla. V zimskem času je med tednom TIC odprt med 9. in 17. uro, v njem pa sta naletela na zelo prijaznega mladeniča, ki jima je takoj dal zemljevid Kopra in ju opozoril na turistično pešpot, ki vodi od znamenitosti do znamenitosti.
Ker sta želela vodeni ogled, ki jih imajo, kot jima je povedal, štirikrat na dan, jima je predlagal, da se vrneta ob 10. uri, medtem pa naj gresta na kavo v bližnjo slaščičarno. Ob desetih je v TIC prišla gospa, ki je zamenjala mladeniča, ki je postal za dobro uro njun vodnik, saj drugih gostov ni bilo – pol ure so porabili za ogled Pretorske palače, nato pa še pol ure za razlago vsega na Titovem trgu in »vzpon« na zvonik, ki je izjemna razgledna točka. »Vodnik je študent umetnostne zgodovine in videlo se je, da ga delo zanima, zato nama je povedal kup zanimivosti in zgodb o predmetih in poslopjih, ki smo si jih ogledovali, ter času, ki so jim pripadali.«
Sama sta obiskala še frančiškanski muzej in etnološko zbirko, ki sta si jo ogledala brez vstopnine, saj ju je gospa, ki je bila tam, spustila v muzej zastonj po dogovoru s TIC. »Najbrž so se hoteli tako 'odkupiti', ker je bil zaprt Pokrajinski muzej. Kljub temu da je bila gospa v Etnološkem muzeju zelo prehlajena, se nama je posvetila, pogovarjala in nama povedala marsikaj zanimivega o predmetih, ki sva si jih ogledala. Tudi sicer sva brez težav vedela, za kaj pri posameznem razstavljenem predmetu gre, saj so bila povsod napisana pojasnila.«
Glede kulinarike so jima v bližnji kavarni Loggia predlagali restavracijo Skiper, mladenič v TIC jima je svetoval picerijo, nato pa Istrsko klet Slavček, za kar sta se tudi odločila. »Ni nama bilo žal, saj sva jedla izjemno dobro in okusno. Z mlado natakarico smo se dogovorili za nekoliko manjše porcije, najprej za joto z repo in bobiče, nato pa še golaž s polenovko in domače fuže s tartufi. Kljub temu so bile porcije obilne, pa še drago ni bilo. S pijačo vred sva porabila 34 evrov.«
Spominke sta si šla pogledat v trgovino Istranka na obali. Povedali so jima, da tipično koprskega ni nič, na razpolago pa so imeli kar nekaj tipično istrskih izdelkov – oljčna olja, med, vina, piransko sol, skodelice… »Veliko lepega, pa nič navdušujočega,« je sklenila na to temo Lidija.
Sicer sta v čudovitem vremenu preživela lep dan v Kopru, kjer je po njunem vtisu vse zelo čisto, urejeno: »Kar nekaj je parkov, povsod so lične klopi, kjer lahko sedeš in uživaš, pa tako imenovani muzej na ulici nama je bil všeč: povsod so fotografije tipične hrane, pridelkov in izdelkov, poslopij… in povsod so zraven podpisi v treh jezikih s pojasnili, kaj je na fotografijah.« vav