Ne za anoreksijo, da za življenje

Znani z anoreksijo

Najedalo vas je, da se v času, ko je vse več lačnih, nočete in ne morete dotakniti hrane.

»Zaradi tega sem se počutila zelo slabo. Vedno sem tekmovala sama s sabo. Tudi če sem dobila pohvalo, to ni bilo dovolj. Hotela sem biti pridna, storilna, uspešna. Imela sem blazno potrebo biti ljubljena. Saj ne, da nisem bila. Ampak očitno sem hotela drugače. Veliko sem dosegla s psihoterapijo. Še vedno si želim iskrenost, pristnost, zvestobo. Sprejela sem, da si to zaslužim, in sem se nehala noro razdajati in iskati potrditve tudi na delovnem mestu.«

Zakaj knjiga Ana v meni? Je samorazkritje vredno žrtve?

»Pisala sem, ker sem želela stvari racionalizirati na papirju. Za izdajo pa sem se odločila, ker sem želela pomagati sebi podobnim, da se ne bi počutili čudno in osamljeno. Tako knjigo sem vedno želela prebrati, a je na knjižnih policah v Sloveniji nisem našla. Pa sem jo napisala. Vmes sem imela še prebliske, da bi izšla pod psevdonimom, a saj nimam česa skrivati. In tega ne dojemam kot žrtev. Nič ni slabše. Celo nasprotno, ljudje, ki so knjigo prebrali, mi bolj zaupajo.«

Vas tolaži, da ima anoreksijo precej fantov in odraslih žensk, tudi znane osebe?

»Včasih je bilo res tako. Vemo, da so jo imeli princesa Sissy, Audrey Hepburn, Franz Kafka in številne zvezdnice, ki jih gledamo danes. In potem pomisliš, da je to prevladujoč vzorec, da v tem nisi sam. Zdi se mi, da gre za strahotno tolažbo, ker se sam nočeš soočiti s problemom, ki ga imaš.«

Bolezen, močnejša od razuma

Prijatelj vam je očital, da bi kot intelektualka morali biti pametnejši in ne prostovoljno stradati.

»Vedno mu bom hvaležna za iskrenost. Večina ljudi iz moje okolice se je z mano pogovarjala v rokavičkah, to je ta srednji snobovski intelektualni sloj, kjer se lepo in vljudno pogovarjamo, a to pri meni ni pomagalo. Rabila sem njegov nogometni žargon, da sem razumela, da je tu nekdo, ki mu je mar.«

30. rojstni dan ste praznovali s 45 kilogrami in po krajši službeni poti padli na svoje dno pri 43 kilogramih, toda kritiko sodelavk, da se vam vidijo kosti, zavrnili, da so le zavistne, ker one tega ne zmorejo. Njih niste upoštevali?

»V tisti službi to ni bila konstruktivna kritika. Zato je bilo dobro, da sem se iz tistega okolja izločila. Ne bom rekla, da je bil ravno standard, a tam s svojo postavo nisem štrlela iz povprečja. Bilo je veliko previtkih žensk. Hodila sem tudi na II. gimnazijo v Mariboru in v mojem razredu je bilo kar nekaj deklet, ki so imele težave z motnjami hranjenja. Ne prej ne pozneje niso imeli takega razreda. Nimam raziskav, toda zahtevnejše gimnazije v Mariboru, Ljubljani in Celju so okolja, kjer je lahko več motenj hranjenja. Saleclova je pisala, da imata v Ameriki največ anoreksikov Harvard in Yale. Tam so perfekcionisti z večno željo biti najboljši in v stresni tekmi s sabo.

Saj ne krivim toliko okolja, ampak to, kako se sam odzivaš nanj. Iz gimnazije in nekdanje službe imam tudi prijateljice brez težav, ki zelo rade jedo. Zato poudarjam, da gre za element osebnostnih lastnosti.«

V ljubezenskih razmerjih ni bilo dvojine. Vmes je bila anoreksija. Kako ste šli s fantom na večerjo v restavracijo?

»Spretno sem mu ponudila, da ga bom razvajala z večerjo doma. Ni šlo za manipulacijo na zavestni ravni. Zdelo se mi je, da sem prijazna, če ga obvarujem pred stroški za hrano, ki je ne bi jedla.«

Pa družinski prazniki in odhodi v restavracijo?

»Blazno sem trpela. Takrat je motnjo najtežje prikrivati. Saj greš in poješ, a drugi ne vidijo tvojega stresa. Jaz sem si že vnaprej po spletu ogledala jedilnik restavracije in iskala varno hrano za anoreksike. Če sem morala v restavracijo brez te predpriprave, je bilo grozno stresno. V notranjosti te črviči, v glavi brni.«

Pripravljali ste si mazohistične jedilnike, a bili med anoreksijo čokoholičarka.

»Čokolada je bila zame varna hrana. Med službo sem pojedla eno vrstico čokolade, popila kavo in sem bila za osem ur v redu. Ne morem posploševati, morda kdo drug z anoreksijo sploh ni udarjen na sladko. Nikakor pa nisem jedla peciva, tortic ali ogljikovih hidratov. In nekaj časa tudi mleka ne. V glavnem le sadje in zelenjavo.«

Sama ne izgine

In kdaj se telo upre?

»Moralo se je večkrat. Šlo je za izgorevanje. Telo sem skušala pretentati in sem zaradi želje po storilnosti, uspešnosti in ljubljenosti zbolela le ob koncih tedna in se nato na silo spravljala k sebi. Nisem pa telesa znala pretentati na potovanjih. V Indiji mi je šlo, ne pa tudi v Afriki. Ampak v Afriki se telo upre marsikomu. V Sloveniji sem svoje telo znala pretentati kadarkoli, ker sem bila ves čas na adrenalinu.«

Koliko časa lahko adrenalin nadomešča hrano?

»Skoraj deset let. Res aktivno je bil adrenalin hrana tri leta. V času, ko sem bila brezposelna, ni šlo z adrenalinom, a sem se tedaj zatekala v anoreksijo zato, ker sem v času žalosti imela občutek, da znam obvladati vsaj svojo težo, če že drugega ne morem.«

Priznanje, da imate anoreksijo, je ustvarilo odlično okolje za njeno vzdrževanje, ne za njeno zdravljenje.

»Ko sem rekla, da bi malo manj jedla, da se še rešujem, so bili ljudje razumevajoči in nehote delali uslugo anoreksiji, ne meni. Še malo bolj sem morala butniti na tla. Šla sem na Dunaj in tam živela sama s sabo in je telo zbolelo in se uprlo. To sem vzela kot poraz, kajti napisala sem magisterij o motnjah hranjenja in knjigo ter mislila, da zdaj stvari razumem. A sem samo človek!«

Napisali ste poslovilno pismo anoreksiji.

»Toda anoreksija ne more izginiti sama od sebe. S psihoterapevtko sva se odlično ujeli. Anoreksije ne moreš rešiti ob kavi s prijateljicami, ker se vrtiš v istem krogu. Tudi sam sebi se zdiš uspešen, da si 'fajn' videti na fotografijah. Po psihoterapijah je tehtnica obležala pod posteljo, baterija v njej je crknila. V enem letu sem jo uporabila trikrat. Še pred petimi leti bi se mi zmešalo, po baterijo bi šla na konec sveta, da bi se le lahko takoj stehtala. Psihoterapijo moram plačevati s trdo prigaranim denarjem, ki ga nimam veliko, zato tam nimam namena lagati, ampak si odgovarjam na neprijetna vprašanja in trdo delam na sebi.«

Na fotografijah ste se zdeli sami sebi »fajn«.

»Slik, kjer imam zelo malo kilogramov, skoraj nimam. Pretresle so me. Na njih vidim punco, ki se nima niti malo rada. To sem bila jaz! Fotografije so necenzurirane in brutalne. Pogledam jih, da vem, česa nočem.«