Ena najbogatejših držav na svetu, velika za dobro polovico Slovenije in z nekaj manj prebivalci (1,5 milijona), v zadnjem času organizira številna velika tekmovanja. Teniški turnirji, atletski mitingi diamantne lige, motociklistične dirke, SP v plavanju, masters v golfu, obeta se dirka formule ena in v načrtu so OI 2024, generalka za SP 2022 v nogometu (zanj naj bi porabili kar 130 milijard dolarjev) pa je letošnje rokometno tekmovanje. V organizacijo projekta, katerega slogan je Doživi in zmagaj (»Live it. Win it.«), naj bi nesramno bogati šejki vložili okoli 200 milijonov evrov, zato je organizacijski uspeh zagotovljen, pri iskanju tekmovalnega pa so že zdavnaj prešli mejo dobrega okusa.
Rokometna reprezentanca Katarja, ki je na SP 2013 v Španiji osvojila 20. mesto, je namesto Slovenca Boruta Mačka za selektorja angažirala Španca Valera Rivero. Zdaj 61-letni Rivera je bil med letoma 1971 in 1983 igralec Barcelone, nato pa nadaljnjih dvajset let trener katalonskega kluba, s katerim je osvojil več kot 50 lovorik. Na SP pred dvema letoma je kot selektor Španije prinesel svoji domovini zlato kolajno, nato ga je premamilo šelestenje katarskih rialov. Postal je selektor Katarja, po neuradnih podatkih pa naj bi za vsako leto dela – pogodba mu poteče po letošnjem SP, a se menda že dogovarjajo za novo – dobil od 800.000 do milijon evrov.
Čudežna in hitra naturalizacija
Ker so za uspeh potrebni tudi vrhunski igralci, so šejki kupili in naturalizirali tudi kopico rokometašev. Mednarodna zveza (IHF) je zamižala na obe očesi pri pravilih, da morajo preteči najmanj tri leta od zadnjega nastopa za prejšnjo reprezentanco in da mora novopečeni reprezentant v novi domovini preživeti vsaj 24 mesecev. V Katarju so tako pristali Črnogorca, vratar Goran Stojanović (prej član nemškega Rheina Neckarja) in desni zunanji igralec Žarko Marković (igral je za Veszprem, Metalurg, Hamburg...), Bošnjaki Danijel Šarić, Eldar Memišević, Selvedin Omahić in Mirnes Grćo, Kubanec Rafael Capote (na vseameriških igrah leta 2009 je ponoči pobegnil iz reprezentančnega hotela in zaprosil za azil v Braziliji), njegov rojak Jorge Luis Pavan Lopez, Francoz Bertrand Roine (nekdanji soigralec Jureta Natka v Chamberyju), Španec Borja Fernandez Vidal (kar 206 centimetrov visoki in 120 kilogramov težki krožni napadalec), Srb Jovica Damjanović, Tunizijec Jusef Benali, Egipčan Hasan Mabrouk... A če gre verjeti neuradnim informacijam, naj bi nekateri med njimi imeli le začasno državljanstvo – do konca SP.
S »tujsko legijo« gostiteljev se bo danes ob 17. uri pomerila Slovenija v tretjem krogu skupine A. »Favorit? Vsekakor Slovenija. Na zadnjem SP je osvojila četrto mesto, Katar dvajsetega. Na uvodnih tekmah smo zdaj premagali Brazilijo in Čile, proti Sloveniji nas čaka najtežja tekma v dozdajšnjem delu. Navdušuje me slovenska hitra in kombinatorna igra,« Valero Rivera diplomatsko prepušča vlogo favorita Slovencem. Rivera je odmevne dosežke na SP napovedal že s prvima mestoma na azijskem prvenstvu in azijskih igrah, o odločitvi za vodenje Katarja pa pravi: »Naredil bi največjo napako, če ne bi sprejel ponudbe Mohameda Ahmeda Al Šabija, predsednika katarske zveze. Med dolgimi pripravami smo imeli vrhunske pogoje za delo in upam, da se bo to poznalo pri rezultatih. Želimo biti vsaj četrti v skupini, od osmine finala dalje pa je vse mogoče.«
Veliki vratarji in osebnosti
Za 37-letnega Danijela Šarića je Katar že tretja reprezentanca v karieri – za Srbijo in Črno goro ter Bosno in Hercegovino. »Slovenci so favoriti ne le proti nam, ampak skupaj s Španci tudi v skupini. Imajo odlična vratarja, odlično obrambo, dobri so tudi v napadu, kjer imajo odlične levičarje in Zormana. Že v Španiji je Slovenija dokazala, da spada med smetano svetovnega rokometa. A mi igramo doma in moramo se dokazati,« se zaveda Danijel Šarić, v Doboju rojeni zdajšnji član Barcelone (nenavadno: v nobenem uradnem biltenu ni navedeno to, član katerega kluba je; vsi ostali so igralci katarskih klubov). Šarić, reprezentančni kolega Goran Stojanović in Gorazd Škof – vsi trije vratarji – so rojeni leta 1977, v šali pa Šarić pravi: »Mladost je norost. A saj veste, leta ne igrajo vloge, gre za to, ali si dober ali ne. Smo pa vsi trije veliki vratarji in velike osebnosti.« Na vprašanje, kakšni so občutki ob igranju za Katar, dodaja: »To je zame velika čast. Spoštujem himno in državo, za katero igram. Na vsaki tekmi mi gresta besedilo in petje himne bolje od rok. A to niti ni pomembno, saj nisem tukaj zato, da bi pel, ampak igral.«
A Katar ni kupil le igralcev, ampak tudi – navijače. Članom znane španske navijaške skupine Furia Conquense iz mesta Cuenca, ki velja za eno najboljših v Španiji, so prireditelji plačali letalske vozovnice, hotelske storitve in omogočili brezplačen vstop v dvorane. Skupina z okoli 150 člani (v Katar je bilo povabljenih 30), ki zase pravi, da je najglasnejša in najboljša rokometna zasedba v Španiji, je v Doho prinesla tudi svoje glasbene instrumente (trobente, bobne, saksofone, piščali...), zato med tekmami ves čas igra in poje navijaške pesmi, namesto glasnega vzklika Cuenca pa s tribun odmeva beseda Katar.
