Na državno tekmovanje v računalniškem razmišljanju Bober se je med 12.000 osnovnošolci, ki so tekmovali na šolskem tekmovanju, uvrstilo 180 najboljših, med 4500 dijaki pa si je sobotno državno tekmovanje prislužilo najboljših 90. V nasprotju s splošnim prepričanjem učenci in dijaki niso tekmovali v spretnostih na družabnih omrežjih ali postavljanju rekordov pri računalniških igricah. »Računalniško razmišljanje ima zelo malo opraviti s facebookom, youtubom in igricami. Računalnikarji smo zviti ljudje, smo reševalci problemov, podobno kot matematiki. Dober matematik tudi ni tisti, ki zna dobro množiti, pač pa tisti, ki zna razmišljati,« je pojasnil letošnji predsednik programskega sveta tekmovanja prof. dr. Janez Demšar s fakultete za računalništvo in informatiko. »Otroke naj bi spodbujali k razmišljanju, ne k dolgotrajni uporabi računalnika.«

Zagate z bobrovo nalogo

Čeprav so organizatorji poudarjali, da je glavni namen tekmovanja zabava, so bili obrazi srednješolcev, ki so prvi zasedli računalniške učilnice fakultete, izjemno resni. Čakalo jih je 15 nalog, ki naj bi jih rešili v 45 minutah. Za zlato in srebrno priznanje so šteli pravilni odgovori, pri razvrstitvi posameznikov pa tudi hitrost reševanja. Ko so dijaki začeli prihajati iz učilnic, so se seveda hitro zapletli v pogovore o nalogah, ki »niti niso bile težke«. A tista o bobru, ki mora odrezati 13-metrsko cev, meter pa je izgubil, jim je povzročala težave. Bober je imel na voljo le nekaj krajših cevi, pri 100-metrski pa je moral paziti, da bi je šlo čim manj v odpad, nam je nalogo pojasnila Kati, dijakinja prvega letnika novogoriške gimnazije. Med štirimi dijaki iz šole, ki so se uvrstili na državno tekmovanje, je bila edino dekle. Že lani je dobila srebrno priznanje, letos pa si je prislužila zlatega. Pred računalnikom Kati preživi precej časa, pravi: poleg ogledovanja filmov in videoposnetkov veliko piše, sama pa tudi programira igrice, ki jih igra. To niti ni nenavadno, saj je njena mama po poklicu učiteljica računalništva, oče pa profesor istega predmeta. Tudi sama razmišlja o takšni karieri, čeprav opaža, da imajo njeni vrstniki, ki jih programiranje zanima, neskončno veliko znanja o tem.

Zanimivo je, da se v tem tekmovanju najbolj ne izkažejo tisti, ki za računalnikom preživijo največ časa, ampak tisti, ki računalniško razmišljajo. »To ni tekmovanje iz znanja, ampak iz razmišljanja. Otroci se zato nanj ne morejo pripraviti, vsaj ne tako kot na druga tekmovanja,« pravi dr. Demšar. »V prednosti so tisti, ki pogosteje rešujejo probleme.« Naloge tako zelo spominjajo na matematiko. Na prvi pogled so celo popolnoma neračunalniške, a se za njimi skrivajo računalniški problemi. »Zahtevajo podobno razmišljanje, kot ga imam jaz kot računalnikar, ko želim nekaj sprogramirati ali povezati računalnike v mrežo,« dodaja profesor.

Večno vprašanje prave mere

Ko so srednješolci že sedeli pred svojimi računalniki, so si osnovnošolci še ogledovali teren. Zvedavo so pogledovali v učilnice in brzdali predtekmovalno tremo. »Ni pravično, da imajo tukaj več kot 20 računalniških učilnic, mi pa imamo v šoli samo dve,« je ogorčeno ugotavljal eden od najmlajših tekmovalcev.

Ko smo bili že pri računalnikih in mladosti, smo večno vprašanje, kdaj otroka spoznati z njim, zastavili tudi dr. Demšarju. »Moji otroci so stari med pet in deset let. Čeprav prihajam s te fakultete, sem zelo pozoren, kaj počnejo za računalnikom, in jim preprečim 'visenje' na igricah ali youtubu. Računalnik je lahko velika past za otroke, hkrati pa ga morajo imeti precej bolj v prstih, kot smo ga imeli mi.«

Se pa da s pomočjo računalnika naučiti marsikaj. »Črke so se moji otroci naučili s pomočjo tipkovnice, jaz sem za to uporabljal stavnico,« pravi Demšar. Podobno kot legokocke, katerih bistvo ni zgraditi hišo, temveč med igranjem vaditi fino motoriko, statiko, je tudi računalnik lahko igrača, s katero otroci razvijajo splošne umske spretnosti, če ga imajo priložnost uporabljati na ustrezen način. »Ni nujno, da bodo vsi otroci, ki to počnejo, računalnikarji. Morda bodo strojniki ali celo pisatelji, ki bodo zaradi tega imeli bolj urejene misli.«

Pot do enostavnejšega življenja

Kaj bo po poklicu šestošolec An iz Lendave, ki se je državnega tekmovanja udeležil prvič, še ne ve. Pred računalnikom pa, prav tako kot mnogi udeleženci, preživi precej časa. Poleg igric rad montira videoposnetke ali ureja fotografije s posebnimi programi, pa tudi programira. To znanje mu zelo pomaga pri multimedijskem krožku v šoli.

Zagotovo pa bo to njemu in njegovim sotekmovalcem pomagalo v vsakdanjem življenju. Na primer pri zlaganju posode v pomivalni stroj, povsem resno pove dr. Demšar. »To pri nas doma počnem jaz. Na podoben način, kot to počnejo programi, ki podatke shranjujejo v pomnilnik, ki ga morajo dobro organizirati, da vanj lahko shranijo čim več.« Pri otrocih pa je ravno obratno: »Ko zlagajo posodo v pomivalni stroj, bodo morda zato znali bolj spretno delati z računalniškim pomnilnikom – če bodo po poklicu računalnikarji.«

Da bi se čim več tekmovalcev odločilo za ta poklic, bi veselilo akademika profesorja dr. Ivana Bratka s fakultete, ki se je po koncu tekmovanja od srednješolcev poslovil z željo po ponovnem srečanju: »Upam, da se bomo še kdaj videli, morda čez kakšno leto, če boste izbirali študij.« Da bo študij računalništva prava izbira, jih je skušal prepričati tudi predsednik ACM Slovenija Matjaž Gams. Dejal je, da sta informatika in računalništvo najpomembnejši človeški področji, ki celotno človeštvo potiskata naprej. Tekmovalci pa s svojimi znanji in sposobnosti, če jih bodo še naprej razvijali, k napredku lahko močno pripomorejo.