Čeprav je v Sloveniji med visoko izobraženimi danes več žensk kot moških, še pred dobrim stoletjem možnost (visokošolskega) izobraževanja zanje še zdaleč ni bila samoumevna. Ženske so bile v tedanjem konservativnem tisku predstavljene kot pretirano čustvene in podrejene moškim, tudi kar zadeva intelektualne zmogljivosti. Nekateri znanstveniki so celo trdili, da so zaradi manjšega obsega glave in posledično možganov razumsko bližje otrokom kot moškim.
Konec 19. stoletja je posebno pozornost utemeljevanju hierarhije med spoloma posvetil teolog Anton Mahnič, ki je, kot piše Maca Jogan, vztrajal, da ženski naravni red narekuje ostajanje doma in skrb za družino. Morebitno izobraževanje bi po mnenju tedanjih konservativcev lahko prineslo naravnost strahotne posledice: ženske bi s tem postale »predrzne, nevedne in sploh malopridne«. Učena ženska se namreč prej ali slej izpridi v neverno žensko, ki je tudi hudobna, zato postane nesramnica, ki ni sposobna za fizično delo in se končno speča s tako imenovanim horicontalnim rokodelstvom, skratka postane vlačuga, kurba – tako je stopnjevanje lastnosti učene ženske na prelomu stoletja slikal slovenski časnik Učiteljski tovariš. Nič čudnega, torej, da je do leta 1918 visokošolski študij končalo le dvanajst Slovenk. A vendarle – prvi doktor znanosti, promoviran na ljubljanski univerzi, je bil ženska. Leta 1920 je ta naziv pridobila Ana Mayer, kasneje poročena Kansky.
Upornica
Ana se je rodila leta 1895 v Ložah pri Vipavi. Po nekaj razredih v Vipavi in nato v Ljubljani, kamor se je v (lastni) želji po izobrazbi preselila pri rosnih desetih letih, je šolanje nadaljevala kot hospitantka na klasični gimnaziji. Njena najstarejša vnukinja Ženja Kansky - Rožman pripoveduje, da je bila Anka, kot ji pravi, ena od prvih deklet, ki je smela obiskovati gimnazijo. »Pred časom sem našla tudi njeno potrdilo o opravljeni maturi, na katerem piše, da je z odliko opravila zrelostni izpit, kakor je to po veljavnih predpisih ženskam dopuščeno. Si predstavljate, da je bil to takrat povsem običajen uradni zaznamek?«
Ankina babica, ki je očitno brala časopise, kakršen je bil zgoraj omenjeni Učiteljski tovariš, svoji ljubljeni vnukinji ni dovolila oditi študirat. Ko je umirala, je od Ankinega očeta tako rekoč izsilila obljubo, da je ne bo poslal v šolo. »To je danes težko razumeti, a v tistem času se je izobrazbo malodane povezovalo s prostitucijo,« pojasnjuje sogovornica. Ankin oče je medtem razumel hčerkino željo po znanju in ji je, da ne bi prelomil obljube, svetoval, naj sama zasluži denar za študij, kar ji je s prodajo sadja iz prostranih domačih nasadov tudi uspelo. »Tako je odšla na Dunaj, kjer si je zelo hitro postrigla svoji dolgi kiti in začela kaditi. Na neki način se je torej babičin strah uresničil,« se smeji Kansky-Rožmanova.
Gostja v dunajskem parlamentu
Zgodovinarka Ana Benedetič, ki je o Ani Mayer - Kansky pred desetletji pripravila elaborat za zbornik o prvih ženskah z doktoratom znanosti, ki ga je izdala univerza v Padovi, pripoveduje o Ankinem življenju na Dunaju: »Anka, ki je bila zelo družabna in zgovorna mlada ženska, je navezala stik z nekim istrskim poslancem, ki ji je omogočil prost vstop v dunajski parlament, kamor je pogosto odhajala poslušat razprave. Tako je bila prisotna celo ob sprejemu Majniške deklaracije leta 1917.« Po razpadu monarhije so tuji študenti morali zapustiti dunajsko univerzo in tudi Ana je študij kemije nadaljevala na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, kjer ji je relativno hitro uspelo pripraviti disertacijo o učinkovanju formalina na škrob. »Vprašanje je, kam bi jo po zaposlitvi na kemijskem inštitutu odpeljala znanstvena kariera, če ne bi takrat spoznala svojega moža Evgena Kanskega,« razmišlja njena vnukinja Ženja.
Evgen Kansky, po materi Rus, po očetu pa Čeh, je prišel v Ljubljano na povabilo univerze, ki je na novoustanovljenih delovnih mestih potrebovala sposobne in izobražene strokovnjake, in se zaposlil na medicinski fakulteti, kjer je bil pet mandatov tudi dekan. Zanimivo je, da je bil kot znanstvenik tudi nekoliko vraževeren. Njegov vnuk Matija Bulatovič, ki na Krekovem trgu, kjer so imeli Mayer-Kanskyjevi nekoč laboratorij in trgovino, vodi znan lokal, pripoveduje, da je Evgen pred prihodom v Ljubljano obiskal vedeževalko. Ta mu je napovedala, da bo ljubezen svojega življenja srečal na stopnišču – kar se je menda tudi uresničilo. Po drugi anekdoti, ki govori v prid presenetljivi vraževernosti znanstvenika z dvema doktoratoma, naj bi Evgen za nekaj časa opustil uživanje mesa, potem ko mu je nekdo zagotovil, da bo to umirilo njegovo koleričnost.
Poslovni uspeh
Ana in Evgen sta kmalu po poroki kupila neko pogorelo oljarno v Podgradu pri Zalogu in tam odprla prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, etra za narkozo in topil za industrijo lakov. Vse to sta izdelovala na bazi domačih surovin, kar je po svoje kazalo na njuno (oziroma njeno) narodno zavednost. Benedetičeva poudarja, da so njuni proizvodi dosegli velik uspeh na domačem trgu in sčasoma popolnoma izpodrinili podobne izdelke priznanih tujih podjetij, kar pomeni, da je bila tovarna pomemben korak v gospodarskem osamosvajanju države na področju tehnološko zahtevnih kemijskih izdelkov.
Po vojni so Nemci tovarno zasegli, kar je bil precejšen šok, pravi Rožmanova. Evgena so takrat tudi prisilno upokojili. Marija Milenković piše, da je ta nato eno leto predaval v Pragi, kamor sta skupaj z Ano pogosto odhajala – tudi na obisk k predsedniku Masaryku. Čehi so menda ponujali delovno mesto tudi njej, a Ana ni želela zapustiti Slovenije. »Babica je vedno govorila, da je človek v tuji deželi drugorazredni državljan,« se spominja Rožmanova. Zato je začela učiti na srednji tehnični šoli v Ljubljani. Tovarno, ki jim je bila po vojni vrnjena, so nato nacionalizirali in je delovala pod imenom Tovarna kemičnih izdelkov Arbo.
Narodno zavedni
Družina Kansky, čeprav po Anini strani nemškega rodu, po Evgenu pa rusko-češkega, je bila zelo narodno zavedna, se strinjajo sogovorniki. Rožmanova pravi, da je babica partizanom ves čas pošiljala denar, dostavljali pa so jim menda tudi izdelke, ki sta jih proizvajala s soprogom.
»Tragično je, da je babica, ki je imela tako bister um in toliko znanja, še relativno mlada postala dementna. Celo tako zelo, da se je nekoč izgubila in so jo morali iskati po radiu,« z grenkobo pravi njena vnukinja, ki se spominja, kako so – nekoč bogata družina – po vojni živeli skromno in v precejšnji prostorski stiski. Rožmanova, ki zdaj tudi sama predava na fakulteti, je, zanimivo, željo po izobrazbi dobila prek druge, mamine babice. Ta namreč sama ni imela možnosti študirati.
»Študenti si danes ne predstavljajo, da je bil pred samo stoletjem za nekatere, predvsem pa za ženske, študij tako nedosegljiv. Zato je pomembno, da ozavestimo in slavimo ne le dostopnost študija za vse, ampak tudi izborjene pravice žensk, od izobrazbe do dela in ne nazadnje tudi dedovanja, o katerih so naše prednice še nedolgo tega samo sanjale,« še poudarja Rožmanova.
