Nenadno zanimanje za obrazce o vnaprej izraženi volji, ki preprečuje zdravljenje za vsako ceno, je dovolj zgovorno. To možnost je leta 2008 prinesel zakon o pacientovih pravicah, ki bi ga bilo res treba popraviti in dopolniti, a je pomenil enega redkih vsebinskih premikov v zdravstvu v zadnjih dveh desetletjih. Pacienti so z njim dobili vsaj nekaj moči, da zahtevajo spoštljiv odnos in pravico do besede. Tudi o tem, kako skleniti življenje. A znova se je pokazalo, da formalna pravica še ne pomeni, da bodo uradniki poskrbeli za praktičen dostop do nje. Papirnato shranjevanje podatkov po območnih enotah zavoda za zdravstveno zavarovanje brez v vsakem trenutku dostopnih elektronskih evidenc niti slučajno ne sodi v 21. stoletje. Da te težave več vlad zapored ni uredilo, je žaljivo do bolnikov in zdravnikov, ki bi se lahko na te obrazce naslonili pri težkih odločitvah. Kot da odkritosti pacientov, s katero ne pristajajo več le na vlogo hvaležnih uporabnikov zdravstvenega sistema, v Sloveniji ne bi zares želeli.

Prva široka razprava o pravici bolnikov do lastne definicije kakovostnega življenja in dostojanstva je prinesla tudi peticijo za uvajanje možnosti evtanazije. Zdravništvo se razmisleku, ki bi presegel načelno obsojanje in opozorila o možnosti zlorab, pri tem sicer izogiba. Vseeno pa je dogajanje osvežilo odnos do umiranja. Komisija za medicinsko etiko je poskrbela za jasnejša priporočila, kako ravnati, ko zdravljenje bolniku ne bi prineslo nič več dobrega, strokovnjaki, ki se ukvarjajo s paliativno oskrbo, pa so zdaj deležni bistveno več pozornosti kot običajno. Če bo to pomenilo, da se na ministrstvu za zdravje ali v zdravstveni blagajni njihovim zahtevam ne bodo več tako lahkotno izogibali, bo manj razloga za strah, da bi sami ali naši svojci umirali v mukah.

Tihi argument uradnikov, ki so zavirali širjenje paliativne oskrbe, je bil, da bi bila idealna ureditev predraga. A že danes ogromen del denarja za zdravstvo skopni pri dragem zdravljenju ob iztekanju bolnikovega življenja z zelo vprašljivimi cilji in rezultati. Odrivanje bolniku prijaznejše paliativne oskrbe na rob pa ni le etično sporno, ampak tudi ekonomsko nesmiselno. Slovenski onkološki strokovnjaki so pred nekaj leti na primer izračunali, da so bili stroški za zdravila pri paliativni oskrbi 2,7-krat manjši kot v kontrolni skupini neozdravljivo bolnih z bolj običajnim pristopom k zdravljenju. Ob tem so ugotovili tudi, da je paliativna oskrba bolnikom v zadnjih dneh življenja bolj učinkovito lajšala težave.

Ljudje, ki imajo moč odločanja v zdravstvu, se niso sposobni zediniti niti, kdo bi bil lahko prvi mož zdravstvene blagajne ali največje bolnišnice. V tolažbo je lahko, da bo zdravstvo letos lažje dihalo vsaj v finančnem smislu. Za spremembo bi lahko pri delitvi milijonov bolj upoštevali argumente, v kakšno zdravljenje je res smiselno vlagati. Tudi bolniki ob koncu življenja si zaslužijo več.