»Ne smeš provocirati, ne smeš žaliti vere drugih, ne smeš žaliti vere,« je rekel papež Frančišek na letalu, ki ga je s Šrilanke peljalo na triumfalen obisk Filipinov. Charlie Hebdo je ponovno produktiven, dobili smo še tri božje zapovedi. Potem je papež šel naprej. »Res je, da se ne smeš obnašati nasilno. Pa vendar, čeprav sva dobra prijatelja,« je pokazal na svojega oprodo, »če bo on s psovko užalil mojo mamo, lahko pričakuje udarec s pestjo.«

Ubijati je grdo, pa vendar. Eno temeljnih dilem začetka enaindvajsetega stoletja je mogoče razložiti tudi s priliko o dveh duhovnikih, ki sta v zakristiji spila preveč mašnega vina in zavihala rokave. Čeprav se mi zdi opravičevanje nasilja vprašljivo, se bom kot zagovornik svobode izražanja še naprej boril za to, da ima papež pravico visoko nad oblaki govoriti neumnosti.

Ne bi hotel žaliti najvišjega katoliškega dostojanstvenika, vendar so bili v islamskem centru Al Azhar v Kairu pametnejši od njega. Al Azhar je najstarejša islamska univerza na svetu in najvišja verska avtoriteta sunitskega muslimanskega sveta. »Islam nas je naučil, da mnenja ljudi ne smejo užaliti čustev drugih,« je v uradni izjavi institucije rekel prorektor Abas Šoman. »Muslimane pozivamo, naj karikature ignorirajo, naj jim ne posvečajo nobene pozornosti, naj o tem niti ne govorijo, naj se izognejo reakcijam, še posebej nasilnim reakcijam, ker stvari lahko uidejo z vajeti.«

Šoman ve, o čem govori. V njegovo hišo so prejšnji teden priletele molotovke, ki so jih odvrgli pripadniki užaljenih muslimanskih bratov. Dal je aretirati nekaj študentov, ki so kazali nasilne namene med predavanji.

Muslimanski svet namreč ni eden, ampak jih je več. Niso vsi užaljeni zaradi istih stvari. Obstaja velik muslimanski svet, ki mu je vseeno, kaj rišejo francoski karikaturisti, ker se ukvarjajo s problemi resničnega življenja. Obstaja muslimanski svet, ki si želi vrnitve političnega satiričnega tiska v arabščini. Arabci, predvsem Egipčani, so mojstri politične satire. V primežu med verskimi blazneži, srednjeveškimi teokratskimi absolutnimi monarhijami in vojaškimi diktaturami lahko sedaj z ironijo kritizirajo režime samo še na policijskih postajah, v zaporih in na vešalih.

V posebnem položaju je v Savdski Arabiji bloger Raif Badavi. Devetega januarja so ga med izražanjem zgroženosti zaradi poboja v Parizu javno bičali s prvimi petdesetimi udarci od tisoč, na kolikor ga je obsodilo sodišče zavezniške države v boju proti kalifatu. Poleg tisoč udarcev, ki jih bo v dvajsetih obrokih dobil zaradi širjenja liberalnih idej, kritiziranja verske in politične elite kraljevine Savdske Arabije, bo deset let sedel v ječi in plačal kazen 250.000 dolarjev. Njegov advokat je dobil petnajst let, ker je trdil, da je nedolžen, in je s tem užalil sodišče. Badavi ne sedi zaradi razžalitve, ampak zato, ker je njegovemu blogu sledilo deset milijonov mladih Savdijcev. To je zares užalilo oblasti. Oni bi sedaj Charlie Hebdo brali v elektronski obliki, zato so na Bližnjem vzhodu blokirali spletno stran.

Resno pa je treba vzeti tudi goreče vernike. Res je. Oni so zaradi Mohameda užaljeni. Ampak treba je brati še naprej od stavkov o užaljenosti zaradi lika in imena preroka Mohameda.

Nezim Halilović Muderris, imam Fahdove džamije v Sarajevu, ki velja za duhovnega vodjo vahabitov, je užaljen, vendar še zaradi česa drugega. V petkovi pridigi vernikom je rekel, da »mi nismo Charlie«, ampak »Palestina, ki so jo leta 1917 okupirali Britanci in jo leta 1948 poklonili cionistom, smo obkoljena Gaza, smo nedolžno ubiti Palestinci v Sabri, Šatili in Gazi, mi smo uničeni Afganistan, Čečenija, Irak, Libija in Sirija, mi smo ubiti in pregnani muslimani Burme, mi smo z bombardiranjem ubita devetčlanska družina v Gazi, mi smo šejk Ahmed Jasin, mi smo desettisoči palestinskih zapornikov, ki jih cionisti mučijo v taboriščih, mi smo v Daytonu od znotraj umetno razdeljena Bosna in Hercegovina, mi smo dvesto tisoč ubitih nedolžnih Bošnjakov, mi smo štirideset tisoč posiljenih bošnjaških žensk, mi smo Srebrenica, Prijedor, Goražde in Mostar, mi smo 614 do temeljev porušenih džamij v Bosni in Hercegovini, mi smo uničeno bosansko-hercegovsko gospodarstvo, mi smo na silo zrušena demokratično izvoljena oblast v Egiptu, mi smo zmrznjeni sirski otroci, mi smo vestni državljani Bosne in Hercegovine, ki plačujejo televizijsko naročnino, federalna televizija pa prikazuje karikature Mohameda, sallallahu ve sellem, in s tem žali svoje naročnike«. Če bi k temu dodal še »mi smo Top lista nadrealista in Raif Badavi«, bi mu bolj verjel, vendar je treba Muderrisu priznati, da je sijajen pridigar in zastopnik ljudi, ki imajo dolg seznam razlogov za užaljenost. Naštel jih je samo manjši del in spustil skoraj celo severno Afriko in pol Bližnjega vzhoda.

Za nas, zmerne ateiste, je žaljivo zavezništvo z diktaturami in monarhijami, ki obešajo in mučijo ljudi zaradi poskusov širitve ozemlja zdrave pameti med versko blaznimi civilizacijami v spopadu. Žaljivo je z najmočnejšimi vojskami sveta vstopiti v državo, razgnati njeno razcapano vojsko, uničiti infrastrukturo in potem ozemlje prepustiti milicam verskih blaznežev, vse skupaj pa razglasiti za zmago demokracije. Žaljivo je potem strahopetno v isti državi stati ob strani, ko milice začnejo označevati ozemlje, ustanavljati svoje države in ubijati vse, ki žalijo njihova verska čustva. Ne se delati norca.

Za vse to je kriv Charlie? Oni so šli predaleč, a?

Vraga je šel Charlie Hebdo predaleč. Vraga je Charlie česa kriv. Krivi ste vi.