Gre za star in globok problem odnosa do podob, ki se neizogibno odpre v vsaki religiji. Prevladujoči sunitski islam ga je rešil na anikonističen oziroma ikonoklastičen način – človeka in živih bitij naj se ne upodablja! Še najmanj pa preroka Mohameda! Tako moramo razumeti biblično in hkrati koransko zapoved: Ne delaj si rezane podobe! Alah (z enim ali dvema »l«) je edini upodabljevalec. Če verska podoba stoji, jo je treba odstraniti. S tem se od anikonizma preide v ikonoklazem. Ta se lahko zadržuje v okviru islama ali posega navzven, kot so to v zgodovini občasno izkusili hindujci, budisti, kristjani. Doktrinarne utemeljitve takega stališča niso enotne, večinoma pa se vrtijo okoli argumenta, da se je le tako mogoče izogniti idolatriji – (malikovalskemu) čaščenju podobe same namesto čaščenja boga.

Vsak ima svoj prav

Krščanstvo je na to temo večkrat prestajalo silovite notranje boje, celo vojne med častilci podob – ikonoduli oziroma ikonofili – in ikonoklasti. Domnevno so ravno impresivni ozemeljski uspehi ikonoklastičnega islama sredi 8. stoletja konstantinopelskega cesarja Leona III. spodbudili, da se je opredelil za ikonoklazem. V smislu cezaropapizma je morala zlasti krščanska cerkev na vzhodu to upoštevati. Padali so verski kipi, gorele slike, da se je prašilo in kadilo. Po dveh vojnah v obsegu stotih let vendarle zmagajo ikonoduli. Njihovi doktrinarni argumenti so bili raznoliki. Med mnogimi se je proslavil Janez iz Damaska, ki je menil: če je Jezus utelešeni (inkarnirani) sin boga, snovnost, telesnost kipov, razpel, slik in drugih upodobitev s tem dobi svoje upravičenje. Ikonodulski sklepi so bili zapisani v dokumente zadnjega koncila, ki je skupen zahodni (katoliški) in vzhodni (pravoslavni) cerkvi. Evropejci, verni ali neverni, smo na splošno še danes zaznamovani z razpletom teh daljnih dogajanj, čeprav je kasneje nekatere pomembne notranje razlike uveljavila tudi bolj ali manj ikonoklastična protestantska reformacija.

Izza vzvišenih doktrinarnih argumentov je mogoče videti nekatere pritlehne ideološke razloge za ikonodulstvo oziroma ikonoklazem. Zdi se, da so ikonoklastično praviloma razpoložene mlajše religije – tiste, ki vstopajo v prostor, ki je že poseljen s podobami (simboli) starejše religije. Ideološkost Mojzesovega (bibličnega) utemeljevanja ikonoklazma je v tem, da mu je služilo kot izgovor za izpodrivanje starejših verstev, za obračunavanje z notranjimi nasprotniki in za utrjevanje identitetne posebnosti Izraelitov. Isto je mogoče trditi za islam (in protestantizem): smisel izjemne pomembnosti ikonoklazma je bil v tem, da je bilo mogoče s sklicevanjem na božjo voljo pobrisati tablo, ki so jo zapolnjevale podobe konkurenčnih religij. Katolištvo je v spletu zgodovinskih okoliščin že v antiki izmenjevalo (biblični oziroma dekaloški) ikonoklazem (do drugih) z ikonodulstvom, ki ga je prevzemalo od odrivanih poganskih verstev. Ravno Marija, ki jo je papež Frančišek nedavno izpostavil kot posebnost krščanstva, je ikonografsko spoj kvalitet poganskih boginj in evangeljske Judinje Miriam.

Mogoče je razpravljati tudi o racionalnih smislih ene ali druge drže. Ikonoklasti imajo svoj prav. Podobe so lahko nevarne. Z njimi se da manipulirati. Z njimi se da neusmiljeno sramotiti. Z njimi se da vzbujati sovraštvo. Spomnimo se nedavnega izbruha slovenske šentflorjanščine: nekateri elektronski mediji so iz spolne strasti mariborskih učiteljev napravili nekakšno videorazpelo. Do nepopravljivih posledic. Tudi ikonoduli imajo svoj prav. Podobe so raznovrstna pomagala. Izražajo, ohranjajo, obujajo spomin, priklicujejo, sporočajo brez besed. So kot kazalci, ki kažejo na neko vsebino, ki bi bila sicer težje dostopna.

Religije so v tem pogledu tudi selektivne, nekonsistentne in nasilne. Ikonodulsko stališče rimskokatolišče cerkve ni oviralo, da ne bi tekom svojega širjenja do drugih religij nastopala ikonoklastično. Takole je Zumarraga, glavni inkvizitor Mehike, leta 1531 pisal predstojniku frančiškanov v Tolosi: »Prečastiti oče, vedite, da smo zelo zaposleni s spreobračanjem poganov, katerih vsaj milijon smo jih po božji volji krstili z rokami bratovščine našega angelskega očeta, svetega Frančiška. Petsto templjev smo zravnali z zemljo in več kot 20.000 hudičevih podob, ki so jih častili, smo zdrobili v prah in požgali.«

Islam, raznolik kakor je, premore veje (predvsem šiizem) in obdobja, ko se je upodabljalo samega Mohameda. Čeprav največkrat s praznim obrazom. Figuralika se je marsikje ustalila za cela obdobja. Janez Trdina v povesti Vrtilničar opisuje prodajalca podob Višnjana Lobeta in njegove opazke o nedoslednem anikonizmu: »Med Turki se mi je od konca prav slabo posrečilo. Bedaki imajo za smrten greh, da se naslika človek ali žival; kupujejo tedaj le podobe mrtvih reči. Nadejal sem se, da bom bogve kako dobro zvedel (prodajal, op.p.) njihovega sultana; mrhe pa so jele vame pljuvati, me vrgle na tla in teptale, da sem ostal komaj živ. Pozneje sem se prepričal, da niso vsi Turki take avše. Bogatini so me povpraševali, če imam kaj nagih žensk. Dejal sem: 'Jih bom dobil, če želite.' – Grki in Armeni izdelujejo te robe na cente. Kolikor večja je grdobija, laglje se proda, seveda skrivaj, da prosto ljudstvo ne vidi.« Pretepeni Lobe je tako našel poslovno priložnost in šibko točko muslimanskega nasprotovanja podobam.

Katera etika je prava?

Spora med Charlie Hebdojem in radikalnimi muslimani ne moremo razumeti brez upoštevanja teh medkulturnih razlik. Za zahodnjake je izražanje v podobah samoumevno. Za večino muslimanov, ne le za radikalne, pa ni sporna le satirična obravnava islama, ampak upodabljanje verskih oseb kot tako. Tu je potreben premislek na obeh straneh. Karikaturiranje islama ob hudih problemih, ki jih imajo muslimani v evropskem okolju in (tudi zaradi Zahoda) v svojem svetu, vzbuja dodatne frustracije, ki jih je treba jemati kot trdno dejstvo. Pri tem je povsem nepomembno, koliko se nam to zdi zlagano, koliko gre le za vzvišene izgovore, ki naj pri radikalizirani manjšini upravičijo nasilna dejanja. Dejstvo je, da so med islamisti ljudje, ki so s takimi upravičili/izgovori pripravljeni ubijati in umreti. Argumenti o svobodi izražanja v »naši Evropi« jih ne bodo prepričali.

Lahko pa jih zmede pomanjkanje izzivov (provokacij) in izgovorov. Zato se vsiljujejo hude dileme. Je smiselno izražati svobodo izražanja ravno na načine, ki jih fanatiki pograbijo kot upravičilo za teror? Lobe se ne bi nikoli vrnil na mila dolenjska tla, če iz prodaje ne bi umaknil podobe sultana. Kako naj ravnajo uredništva medijskih hiš, ki so med najbolj izpostavljenimi? Odpira se etična izbira med absolutistično etiko in proporcionalistično oziroma posledičnostno etiko. Po prvi naj se vztraja pri absolutni vrednoti svobode izražanja, pa bo, kar bo. In kaj vse se še lahko zgodi!? Po drugi naj se ravna tako, da bodo razmerja med predvidljivimi pozitivnimi in negativnimi posledicami čim bolj ugodna; v tem primeru bi morali mero svobode izražanja glede nekaterih tematik začrtati tako, da bi mogli trditi, da se izogibamo možnim hudim posledicam. Resnično si večkrat očitam, da sem strahopeten in neumen, a si ne morem kaj, da ne bi priporočil previdnosti in taktičnosti v smislu posledičnostne etike. Navsezadnje sem Dolenjec, tako kot Lobe.

Naj ponovim: ikonoduli oziroma ikonofili so tisti, ki sneženega moža izdelajo, da bi jim bil v veselje. Anikonisti so tisti, ki ga ne bi naredili, pa če ne bo nikoli več snega. Ikonoklasti so tisti, ki bi ga mahoma podrli – tudi če ga je cel dan postavljal sosedov otrok. Na svetovnem spletu je mogoče videti, da so Savdijci iz snega hiteli izdelovati snežake, snežakinje v bikiniju, kamele – kar jim je padlo na pamet. Niso vsi Arabci take avše, kot bi hoteli nekateri kleriki. V teh sneženih možeh je zato upanje, čeprav kratkotrajno kot sneg v Arabiji.

Dr. Marjan Smrke, sociolog religije, je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.