Vnetljiva vprašanja

II.

Odgovorov je skoraj več kot vprašanj. Predvsem kaže poudariti naslednje posebnosti:

1. pariški napadalci niso bili niti predstavniki držav niti predstavniki rednih vojska;

2. njihove tarče niso bili predstavniki države ali vojske, ampak novinarji in umetniki; najnovejši islamistični atentati se osredotočajo na verske oziroma kulturne simbole in vsebujejo značilnosti kulturnega boja;

3. pomembna značilnost zahodne liberalnodemokratične kulture je visoka mera strpnosti v zvezi z intelektualno kritiko in umetniško polemiko, medtem ko bližnjevzhodni ali na primer severnokorejski revolucionarji (glej reakcije Kima Jonga Una na ameriški satirični film Intervju) pri tem ne poznajo šale;

4. islamistični revolucionarji v evropskih državah tupatam, v nekaterih krogih pa celo pogosto, uživajo sloves bojevnikov zoper krivice in za svobodo, torej so med njihovimi žrtvami celo njihovi simpatizerji;

5. ne glede na to, da so koncepti in pojmovanja evropskih kulturnih elit – glede svobode izražanja – v smrtonosnem sporu z islamističnimi koncepti in pojmovanji, se te elite svojim konceptom oziroma pojmovanjem ne želijo odpovedati;

6. za varovanje teh konceptov in pojmovanj je – kljub protislovjem, ki jih prinaša demokracija – poklicana država, ki je potemtakem pravi nasprotnik islamističnih bojevnikov...

Spori, ki smo jim priča, po eni strani spominjajo na politične oziroma novinarske napade na papeža in rimskokatoliško cerkev, to je na epizode liberalnokatoliškega kulturnega boja (Kulturkampf), kot se je dogajal v nemških deželah v zadnji tretjini 19. stoletja in ga povezujejo z Bismarckom. Na Slovenskem so se na nekoliko podoben, vendar bolj nedolžen način spoprijemali naprednjaki in škof Anton Mahnič, ki je v podlistku Dvanajst večerov (1884) zavračal Levstika, Jurčiča in Tavčarja. Tavčar je Mahniču vrnil s satiričnim romanom 4000. Eno od privlačnih sredstev kulturnega boja so bile karikature.

Smrtonosni kulturni in verski boji so se razvnemali v času druge svetovne vojne, njihove glavne žrtve so bili Judi. Na neki način so bili aktualnim pariškim teroristom podobni nemški teroristi (skupina Baader-Meinhof) ali italijanske Rdeče brigade, ki se jih spominjamo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu da so bili državljani Nemčije oziroma Italije, so uporabljali komunistično govorico in komunistične simbole, značilne za tuje (komunistične) države. Ali so bili njihovi načrti bolj ali manj daljnosežni od načrtov bratov Kouachi, je težko reči. V vsakem primeru se je pariško pobijanje zgodilo po 11. septembru 2001 in ima nekaj skupnega z njim.

Po drugi strani gre za vnetljiva umetniška, ideološka, verska, moralna in politična vprašanja. V preteklosti so bile evropske cerkvene (in posvetne) oblasti skrajno občutljive in nepopustljive do heretikov, tj. do neposlušnih umetnikov, predvsem pisateljev. O tem je Kocbek pisal v znanem eseju Premišljevanje o Španiji leta 1937. S cenzuro se je spoprijemal že France Prešeren, iz takšnih sporov izvira tudi pojav psevdonima, s katerim so se heretiki izogibali preganjanju. Svojevrstna cenzura je s strani Cerkve oziroma škofa Jegliča zaradi pesniške zbirke Erotika (1899) doletela celo Ivana Cankarja. V komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji, so strogo kaznovali, v nekaterih primerih tudi pošiljali v zapor neposlušne pesnike in pisatelje (Đilas, Gotovac, Pučnik, Zupan...).

III.

Skrajne islamske organizacije, kot sta Al Kaida in Islamska država Iraka in Levanta, napovedujejo vojno obstoječi svetovni ureditvi. Prepričane so, da je vestfalski sistem, ki ločuje državne zadeve od cerkvenih in verskih zadev, izgubil moč in upravičenost, kar predstavlja priložnost za nov svetovni red, ki bo utemeljen na islamu. Nastajali naj bi pogoji za nov kalifat, po vsej priliki mogočnejši od tistega, ki si ga je nekoč pripisovala osmanska dinastija. Islamisti zavračajo pluralizem in posvetno mednarodno ureditev, kot velja za vestfalski sistem. V »čisti« obliki je islamizem popolno nasprotje vestfalskega sistema: izhodišče mednarodnega sistema ne morejo biti države, ki so posvetne in neupravičene. V najboljšem primeru bi lahko pomenile prehod k višji verski enoti. Kot piše Kissinger: »Vladajoče načelo ('čistega islamizma') ne more biti nevmešavanje v notranje zadeve drugih držav, kajti nacionalna lojalnost pomeni izogibanje pravi veri in džihadisti imajo dolžnost preoblikovati dar al-harb, svet nevernikov.«

Bistvena značilnost teh organizacij je – ne glede na tehnično državljanstvo njihovih privržencev – da gre za bolj ali manj prikrite, nedržavne, zunajdržavne, nevladne, vendar množične, premožne in vplivne organizacije, ki niso vključene v mednarodne povezave in ustanove, kot je na primer OZN. Njihovih akcij ni mogoče brez težav pripisati nobeni državi in nobena država zanje ni neposredno odgovorna. Položaj je manj oprijemljiv od nekdanjih revolucionarnih gibanj, ki so jih financirale politične centrale in internacionale; te so svojo vlogo sicer zanikale, vendar se je bolj ali manj vedelo, za kaj gre.

Živimo v času, ko – predvsem levo usmerjene – kritične intelektualce bolj kot njihova država, vojska ali policija zanimajo različna alternativna, protestna, nevladna in humanitarna gibanja, ki se ukvarjajo s svetovnimi problemi, s pomanjkanjem in krivicami, s ponižanimi in razžaljenimi, kjerkoli že so. Zahodni in tudi naši kritični intelektualci, predvsem umetniki in novinarji, se praviloma istovetijo ali vsaj simpatizirajo s ponižanimi in razžaljenimi manjšinami, skupinami in posamezniki, med katere spadajo različni bojevniki za svobodo, uporniki in revolucionarji. Zato nas ne smejo presenetiti razlage, da naj bi bili za teroristične pojave nekoliko krivi tudi sami, saj gre za ljudi, ki so upravičeno revoltirani zaradi neznosnih političnih razmer, poleg vsega so tujci ali potomci tujcev. Namesto zaničevanja naj bi bili deležni pozitivne diskriminacije.

Dogodki, kot je bil pariški, so poleg tega, da so tragični, tudi paradoksalni: revolucionarji so tako rekoč napadli svoje zagovornike.

Danes je evropsko kulturno in politično življenje odvisno od senzacij. Da bi dosegli namen, morate bralca ali poslušalca »s kolom po glavi«, govorica mora biti groba in neposredna. Če ne gre drugače, se norčujete iz prerokov in svetinj! Včasih je bila dovolj ena sama beseda v pesmi ali v gledališču, in že je bilo občinstvo na nogah. Danes imajo avtorji sporočil vedno več težav z zbujanjem pozornosti.

Zadevo Charlie Hebdo je treba pošteno premisliti. Premisliti je treba, ali gre resnično za ponižane in razžaljene posameznike, za fanatična gibanja in blazne posameznike, ali pa gre za novo obliko vojskovanja, katerega namen je uničiti vestfalski sistem, ki nas je naučil živeti s satiričnimi, kritičnimi in tupatam resda nespodobnimi sporočili množičnih medijev. Na neki način smo pripravljeni ta nespodobna sporočila tudi braniti. Nekateri kritiki državnih in nacionalnih vrednot pa bodo morali premisliti, ali niso nemara sami podžigali brezobzirnih reakcij na brezobzirne kulturne (ideološke, politične...) manifestacije.