Charlie je bil Salman Rushdie, pa tudi Justin Timberlake, Charlie sta bila George Clooney in Homer Simpson, pa manekenke Victoria's Secret, Charlie so bili nemška kanclerka Angela Merkel, turški premier Ahmet Davutoglu, palestinski predsednik Mahmud Abas, izraelski premier Benjamin Netanjahu, britanski premier David Cameron, ruski zunanji minister Sergej Lavrov, egiptovski šef diplomacije in savdski veleposlanik, hrvaški premier Zoran Milanović in slovenski Miro Cerar, ves svet je bil kot eden, ta eden pa je bil – Charlie Hebdo.

Kdo je bil prvi, ni povsem zanesljivo, a tretji dan se je oglasil prvi sramežljiv glas – »Jaz nisem«. Najprej so bili to tisti, ki se jim je uprla globalna hinavščina in niso hoteli biti Charlie, dokler se tako predstavljajo ne samo mali oportunisti, ampak tudi mogočni gospodarji sveta, ki bi, če bi bil Charlie Hebdo v njihovem resorju, tudi sami streljali. Neznani in znani obrazi niso hoteli biti Charlie in nositi isto ime kot predsedniki, premierji in kralji, ki ginjeno z roko pod roko korakajo po Parizu, hkrati pa v svojih državah zapirajo novinarje, prepovedujejo časopise in cenzurirajo splet.

Nakar so se s tihim »Jaz nisem Charlie« oglasili tisti, ki so začutili človeško potrebo, da se izrečejo za nevredne biti Charlie: neznani in znani obrazi so iskreno priznali, da v svojem državljanskem in poklicnem konformizmu nikoli niso bili, niti niso mogli biti Charlie.

Nato so se oglasili tisti, ki so v množični identifikaciji s Charliejem videli množično manipulacijo, cenen spletni pojav, kot so selfieji in gangnam style. »Jaz nisem Charlie,« so sporočali znani in neznani obrazi, ki niso hoteli sodelovati v beatifikaciji Charlie Hebdoja, in spomnili, da bi se ubiti karikaturisti, če bi videli ta cirkus, kar sami ubili.

Potem so se oglasili sramežljivi glasovi tistih, ki so sicer simpatizirali s Charliejem, a tudi z ljudmi, ki so jih njihove karikature morda užalile. »Žal mi je, a jaz nisem Charlie,« so sporočali znani in neznani obrazi, ki so karikature Preroka doživljali kot žalitev verskih čustev muslimanov in prestopanje tiste meje lastne svobode, za katero se začne svoboda drugega.

Potem so se sramežljivo oglasili še tisti, ki Charliejevih karikatur sploh niso videli kot prestopanja meja, ampak kot nepotrebno in neumno provociranje na ozemlju lastne svobode. »Jaz nisem Charlie Hebdo,« so v strahu sporočali znani in neznani obrazi in obžalovali smrt nespametnih satirikov, ki so s kalašnikovkami Isilovih gverilcev pravzaprav naredili – samomor.

Potem so se oglasili tisti, ki jim ni bilo pretirano žal za karikaturiste, in pojasnili, da Charlie Hebdo ne žali le verskih čustev muslimanov, ampak tudi kristjanov in judov. »Jaz nisem Charlie Hebdo!« so v en glas sporočali tako tisti, za katere je žalitev Preroka isto kot žalitev Jezusa, kot tisti, ki nimajo težav z žaljenjem muslimanskih svetinj, jih pa moti žaljenje krščanskih.

Potem so se oglasili še mnogi drugi, ki jih je nenadoma obšlo, da je Charlie Hebdo žalil tudi njih. »Jaz nisem Charlie,« so družno sporočali dovčerajšnji smrtni sovražniki, francoski neonacisti, salonski levičarji, ortodoksni judje in ruski antisemiti. »Kje je bil Charlie Hebdo, ko so Američani ubili devetnajst novinarjev Televizije Srbija?« so sporočali Srbi. »Kje je bil Charlie Hebdo, ko so Srbi ubijali po Srebrenici?« so sporočali Bošnjaki.

Potem so se oglasili še tisti prvi, ki se jim je zdelo potrebno karikature Charlie Hebdoja umestiti v kontekst ameriškega kolonializma in jih izenačiti z bombami, ki padajo na arabska mesta in pobijajo muslimanske otroke. »Jaz nisem Charlie Hebdo!« so jezno sporočali neznani in znani obrazi, ki so francoske karikaturiste videli kot Natove propagandistične specialce. Ki so, navsezadnje, dobili to, kar so iskali.

Nakar so se seveda oglasili še tisti, ki so vso stvar videli kot še eno veliko ameriško prevaro, nov Cijin blockbuster, nadaljevanje 11. septembra. »Jaz nisem Charlie Hebdo!« so besno sporočali fanatiki teorij zarote in se zaklinjali, da ne bodo statisti v še eni ameriški spletki.

Deset dni po strašnem pokolu v pariškem uredništvu je tako ostal komaj še kak Charlie. Milijoni znanih in neznanih obrazov s facebooka in twitterja so kljubovalno sporočali – »Je ne suis pas Charlie«. Karikaturisti, humoristi in novinarji; pisci, filozofi in nobelovci; premierji, ministri in kongresniki; levi, desni in tisti na sredini; črni, beli in rumeni; škofje, rabini in popi; igralci, pevci in manekenke – nihče več ni hotel biti Charlie.

Vse dokler ne bomo čez teden, dva slišali še zadnjega, povsem obkoljenega, ki bo prestrašen dvignil roke in zavpil – »Tudi jaz nisem Charlie«. In svet bo spet tisti stari, kot je bil od nekdaj, razdeljen na uredništvo Charlie Hebdoja in preostanek človeštva. In v katerem bo smiselno reči: »Jebite se vsi po vrsti, jaz sem Charlie!«

A za trenutek sem se, priznam, res ustrašil.