V kraju Baga, nekdanjem ribiškem mestecu ob Čadskem jezeru prav na meji Nigerije s Čadom, je skupina Boko Haram po napadu na tamkajšnje vojaško oporišče ubila dva tisoč ljudi, v glavnem žensk, otrok in starejših, ki niso bili dovolj hitri in pri močeh, da bi pobegnili moriji. Župan mesta Baba Aba Hasan in mednarodne humanitarne agencije poročajo, da se točnega števila žrtev ne da ugotoviti, da mrtvih nima kdo pokopati, umirajo tudi huje ranjeni, ki jim nima kdo oskrbeti ran. Okoliške vasi so požgane in zravnane z zemljo. Lani naj bi Boko Haram v Nigeriji ubil deset tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je pobegnilo v sosednja Čad in Kamerun. Lansko pomlad je skupina ugrabila 219 mladih deklet iz deške šole v mestu Chibok na severovzhodu Nigerije. O njih še vedno ni glasu. Nigerija se s teroristi neuspešno pogaja leto dni, mednarodna skupnost ne reagira. Predstavnik obrambnega ministrstva je povedal, da je vojska izvedla povračilne ukrepe in da se bodo aktivneje posvetili boju s teroristi po predsedniških volitvah sredi februarja.

Relativnost zmage in poraza

Koalicijske sile pod vodstvom ZDA že od petka napadajo cilje Islamske države (IS) v okolici mesta Kobami v Siriji. V dvanajstih zračnih napadih naj bi uničili dve večji vojaški enoti IS ter petnajst bojnih položajev. V podobnem napadu blizu kraja Hasakah sta bili uničeni dve stražarski postojanki. Poskus tajne helikopterske akcije za osvoboditev talcev v bližini Rake ni uspel. Trije pripadniki islamske države so bili ubiti tudi na vzhodu Sirije. V provinci Deir Zor, ki se razteza od centra kalifata v provinci Raka vse do meje z Irakom, IS izvaja striktni nadzor nad spoštovanjem njihove interpretacije islama, vključno s prepovedjo kajenja. Neki Egipčan, ki je bil višji član policije IS, je bil najden obglavljen v mestu Mayadeen. »To je zlo, šejk,« je pisalo na telesu, v ustih pa naj bi imel zatlačeno cigareto. Izvedeni so bili tudi trije zračni napadi v Iraku; na most pod nadzorom IS v bližini Erbila, uničeni sta bili dve vozili blizu Ramadija in dve bojni poziciji pri Mosulu. To so novice samo še za spletne strani in klepetalnice, za glavne medije niso več zanimive...

Že nekaj let poznamo izraz nesimetrična vojna oziroma nesimetrično vojskovanje. Nastal je po prvi zalivski vojni ZDA zoper Irak, posebej pa se je stvar razvila po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001. Izraz opisuje vojno med nasprotnikoma, katerih relativna moč se zelo razlikuje oziroma čigar strategiji in taktiki sta si zelo različni. V teoriji naj bi to menilo, da v primeru, da ti mene s kladivcem, jaz tebi vrnem z macolo. Vendar pa ima ta teorija resne slabosti. Izhaja namreč iz klasičnega, Clausewitzevega razumevanja vojne, ki ne upošteva dovolj dejstva, da udarec s kladivcem na pravo nevralgično točko naredi več škode kot udarec z macolo po mezincu. Klasične armade z ZDA na čelu so si zadnja leta zelo prizadevale iznajti načine, kako s svojimi vojaškimi sredstvi zmagati v takšnih konfliktih. Vendar praktično vsi aktualni konflikti, v katere so neposredno ali posredno vključene, dokazujejo, da pri tem niso uspešne. Samo z vojsko v teh konfliktih enostavno ni mogoče zmagati, saj sta v njih relativizirana oba temeljna izraza vojne, zmaga in poraz. Kar je zmaga za enega, je lahko zmaga tudi za drugega in obratno. Žrtve so zmagovalci in zmagovalci postanejo žrtve.

Trije dogodki, ki so se prav na začetku novega leta zgodili na treh različnih koncih sveta, v Evropi, v Afriki in na Bližnjem vzhodu, to jasno pokažejo, ko jih obravnavamo v istem kontekstu in merimo z istimi vatli. Vemo, da so percepcije v mednarodnih odnosih vsaj tako pomembne kot dejstva sama, neredko pa še bolj. Torej, kakšna je hierarhija omenjenih treh dogodkov v naši evrocentrični, zahodni, demokratični zavesti? Ni dvoma – Pariz vendar! Ne gre samo za smrt sedemnajstih ljudi, simbolično gre za veliko več, za obrambo našega zahodnega načina življenja, demokracije, človekovih pravic, svobode govora. Zato je te dni Pariz ponovno popek sveta. Francija in zahod sta samemu sebi dokazovala, da so vrednote nedotakljive in neprecenljive. V nedeljo je to z veličastnim milijonskim zborovanjem okronalo še kakšnih petdeset svetovnih voditeljev. Morje Čarlijev, nobenega Bagažana. Nihče med njimi se ni spomnil dva tisoč anonimnih Afričanov, ki so bili nekje bogu za hrbtom žrtve enako okrutnih teroristov, ki postopno uspešno širijo svoj afriški kalifat.

Francozi so v lovu na tri teroriste angažirali okoli 80.000 policistov, vojakov in drugih varnostnih služb in organov. Ničesar niso prepustili naključju. Streljanje na obeh lokacijah je bilo huronsko, število bojnih vozil in helikopterjev je spominjalo na stare ameriške akcijske filme o Smokiju in banditih. Teroristi naj bi sami izjavili, da želijo umreti kot mučeniki, vendar, ali jim je bilo treba pri tem tako velikodušno pomagati? Ko so pred leti Američani likvidirali Osamo Bin Ladna, se je dobršen del demokratičnega sveta spraševal, ali ga je bilo res treba kar tako ubiti. Tudi vladavina prava je ena od temeljnih vrednot, v podporo katerih so v nedeljo zborovali milijoni, eksekucija pa je temeljna vrednota IS. Teden dni po tragediji Pariz in okolico varuje dodatnih 15.000 policistov in vojakov, razporejenih v okolici rizičnih objektov, kot so sinagoge in verske šole. Končno niti ni važno, ali je trojica teroristov pripadala Islamski državi ali Al Kaidi. Obe si na svojih spletnih straneh poskušata pripisati »zmago« v Franciji ter si obetata novih borcev in podpornikov.

Čarliji in Bagažani

Koliko bodo varnostni ukrepi stali francosko državno blagajno, ki se še vedno bori z ogromnim proračunskim primanjkljajem? Katera ekonomija si lahko privošči takšno raven zaščite, kako dolgo in za kakšno ceno? Koliko olja bo prililo na ideje skrajnežev vseh barv? Bo treba kmalu varovati tudi mošeje in druge sakralne objekte? In končno, ali bo Evropa krenila po poti ZDA, kot jo poznamo po 11. septembru? Vemo, kam je pripeljala Busheva globalna vojna proti terorju. Velika zmaga svobode, ki so jo milijoni demonstrirali na ulicah Pariza, je bila verjetno iz Rake videti enako velika zmaga IS. S tremi teroristi je veliki in pomembni državi, zibelki zahodnega načina življenja, tega smrtnega sovražnika kalifata, prizadejala ekonomsko škodo, ki jo bo država le stežka pokrila brez posledic na svoje zdravje.

Nekje ob jezeru Čad verjetno bokoharamovci prav tako proslavljajo zmago. Lokalnemu prebivalstvu so nagnali strah v kosti, pregnali so nigerijsko vojsko, uničili njihovo postojanko, in pri vsem tem niso kaj prida razburili niti nigerijskega predsednika Jonathana Goodlucka, kaj šele afriško in svetovno javnost.

To je realnost nove asimetrije. Ko se bodo polegle sedanje emocije, bo treba o tem razmisliti na vseh ravneh družbe. Uspešen boj zoper terorizem ni mogoč, če sami proizvajamo asimetrijo, po kateri je Pariz milijonkrat bolj važen kot od boga pozabljena ribiška Baga v Nigeriji, pa čeprav je na isti dan v prvem napadu umrlo sedemnajst ljudi, v drugem pa dva tisoč. V bran pravic slednjih se niso zbrali afriški in svetovni voditelji, da bi demonstrirali pravico do življenja kot pravico vseh pravic. V medijih je komaj našla svoje mesto.

Tudi pod Prešernovim spomenikom so bili sami Čarliji in prav nobenega Bagažana.

* * *

P.S. Nekaj dni po 11. septembru 2001, ko je čez reko Potomac še vedno smrdelo s pentagonskega pogorišča, sem moral po opravkih v State Department. Kot po navadi sem na Dupont Circlu, kjer je bilo takrat še naše veleposlaništvo, ustavil taksi. Dobro poznana vožnja po New Hampshire Avenue, mimo Hotela Ritz do Washington Circla in nato mimo Univerze do State Departmenta. Vendar so bili prizori ob poti iz neke druge resničnosti. Na krožiščih, v parkih in pred pomembnejšimi zgradbami in institucijami oklepna vozila in težki terenci, humweeji, položaji iz vreč s peskom, pokriti z maskirnimi mrežami. Dan po napadu je župan Washingtona na pomoč za zavarovanje prestolnice vpoklical nacionalno gardo. Ta je to naredila tako, kot se vojski spodobi, mesto je spremenila v vojaško utrdbo, vključno s slavnim Gričem, vzpetino, na kateri se dviguje mogočna zgradba ameriškega kongresa. Po ulicah so patruljirala vojaška vozila z zamaskiranimi vojaki z orožjem »na gotovo«. Vse je bilo popolnoma drugače kot pred napadom. Vozil me je mlad temnopolti Američan. V ogledalu je verjetno opazoval moje presenečenje nad prizori ob poti. Molčala sva. Šele ko sva z Washington Circla zavila proti State Departmentu, je bolj zase kot zame skozi zobe zasikal: »Fucking Bosna came to DC« (Jebena Bosna je prišla v Washington). Nato je povedal, da je bil kot rezervist v ameriškem kontingentu v sestavi sil Sforja dvakrat v Bosni in Hercegovini, kjer so izvajali prav takšne naloge, kot jih ima sedaj nacionalna garda v njegovem rodnem mestu. Nikoli si ni mislil, da bi se kaj takega lahko zgodilo Ameriki. In še enkrat sočno zaklel: »Fucking Bosna in Washington.«

Tako kot se je čez noč pojavila, je po nekaj dneh vojska izginila z washingtonskih ulic, trgov in parkov. Ostale so samo še grde betonske ovire na Griču in okoli Bele hiše. Vendar življenje v Washingtonu ni bilo nikoli več takšno kot prej.

Mirko Cigler je bil prvi vodja slovenske misije pri Natu, danes je upokojeni diplomat ministrstva za zunanje zadeve.