Kar pa seveda ne pomeni, da posnetki umorov in smrti ne obstajajo. Eden najstarejših je dokumentarni posnetek atentata na kralja Aleksandra I., potem so tu podobe žrtev različnih vojn ipd. Širša dostopnost video kamere je botrovala nastanku posnetkov grozljivih mučenj in eksekucij, ki jih na primer ruski neonacisti izvajajo nad migranti (Artur Ryno in Pavel Skachevsky sta bila obsojena zaradi 37 tovrstnih umorov), obstajajo posnetki brutalnih seksualnih zločinov… Čeprav je mogoče kaj od naštetega najti na internetu, jih medijske hiše ne objavljajo v poročilih.
Islamska država ima za razliko od Al Kaide, ki je večinoma ustrahovala z videokasetami slabe ločljivosti, na katerih so v zatemnjenih prostorih pridigali Bin Laden in drugi voditelji, precej spretnejšo propagando, ki temelji na sodobni filmski montaži in uporabi socialnih omrežij. Enourni film Plameni vojne (The Flames Of War) prikazuje resnične boje in vojaško urjenje ob spremljavi visokoletečih besed o pogumu in požrtvovalnosti borcev Islamske države. Vsebuje mnogo resničnih ubojev. Realnost tu posnema umetnost: skrajno nasilje postane zaradi uporabe splošno znanih prijemov iz holivudskih akcij in videoiger nenavadno oddaljeno.
Film ima dvojni učinek. Za »zmerne zahodnjake« je strašljiv, saj prikazuje osupljivo brutalnost kalifata. Po drugi strani pa je tudi zelo učinkovit medij za rekrutiranje, torej nekakšna sodobna različica slovitega plakata z uperjenim prstom iz prve svetovne vojne: »Your country needs YOU!« Veliko mladih pritegne estetizirano »romantično« življenje sodobnega »borca za prave vrednote«, ki se v »filmski akciji« dokazuje na bojišču, na koncu pa ga čaka življenje v državi po njegovi meri: stran od bednih življenjskih razmer izkoriščanega delovnega sloja v državi, ki njegova verska čustva konstantno žali.
Zadnje čase so zelo odmevne podobe klečečega moškega v oranžnih oblačilih (oprava je odgovor na kombinezone, ki so jih morali nositi zaporniki v Guantanamu) in zakritega moškega v črnih oblačilih z nožem v rokah. Video se vedno začne s političnim govorom moškega v črnem, sledi mu brutalno obglavljenje. Z nekaj vztrajnosti je mogoče najti celoten posnetek na internetu, prvi del pa je postal tako rekoč že ikoničen, saj ga redno vrtijo med televizijskimi informativnimi oddajami.
V času, ko ima že skoraj vsakdo pri sebi kamero vsaj na telefonu, smo priča novemu pojavu: amaterskim posnetkom ljudi, ki se po naključju znajdejo na kraju dogodka. Primer tega je kratek film, ki prikazuje del nedavnega grozovitega in zavrženega napada na časopis Charlie Hebdo. Zamaskirana napadalca najprej od daleč ustrelita policista Ahmeda Merabeta (človeka muslimanske veroizpovedi, ki je z življenjem branil svobodo govora francoskih karikaturistov!), ki se ranjen zgrudi na tla, nato ga eden od napadalcev hladnokrvno ustreli v glavo iz neposredne bližine.
Moški, ki je dogajanje posnel, je bil na koncu v šoku, saj je preprosto začel snemati, ko je pač zaslišal neko vpitje na ulici. Posnetek je takoj objavil na družabnem omrežju, kar je kasneje obžaloval: »Posnamem fotografijo – mačke – in to objavim na facebooku. Bil je isti neumen refleks.« Ko je po petnajstih minutah posnetek snel s svojega spletnega profila, je ta že postal viralen.
Posnetek se je kasneje znašel v bolj ali manj vseh informativnih oddajah, s to spremembo, da so detajl eksekucije zameglili ali da so sliko (ne pa zvoka) za dve sekundi izključili, a tako, da je bilo vendarle povsem jasno, kaj se je zgodilo.
Tukaj se seveda postavi kup vprašanj: novinarska svoboda, uredniške odločitve v času »državljanskega novinarstva«, pravica do obveščenosti ipd. A dejstvo je, da tudi ta posnetek deluje kot propaganda, »korist« od nje pa imajo dvoji. Prvi so teroristi, ki jim je uspelo svoje dejanje na grafično ekspliciten način spraviti v glavni termin informativnih oddaj. Drugi so skrajne politične skupine, ki v tem vidijo izgovor za še večje sovraštvo do tujcev (zborovanja desničarske Pegide se je teden dni po napadu udeležilo na desettisoče ljudi, povečalo se je število napadov na muslimanske objekte po Franciji…).
Edini, ki pri objavi takšnih posnetkov izgubijo, so predstavniki zmerne politike, ki jo je ob protiislamističnem napadu Breivika pred leti ubesedil takratni norveški premier: ne smemo se odzvati z omejevanjem svoboščin in dodatnim nasiljem, ampak s »še več demokracije, še več odprtosti«.
Preden mi kdo očita, da se zavzemam za cenzuro, naj postavim naslednje vprašanje. Zakaj na televiziji ne gledamo na primer že omenjenih brutalnih posnetkov neonacističnih umorov?
Zadnjič sem prebral zelo zanimiv članek v reviji Wired. Sporne posnetke, ki se nalagajo na različna družabna omrežja, pregledujejo »moderatorji vsebine«. Ti so velikokrat soočeni z najnizkotnejšimi dejanji: mučenji, bestialnostjo, otroško pornografijo. In ne samo to. Čeprav je večina strežnikov, na katere se posnetki nalagajo, lociranih v ZDA, največ »moderiranja« opravljajo poceni najeti »zunanji sodelavci« na Filipinih. Torej, medtem ko deviacije, ki so posledica tako imenovanih »tujih ideologij«, gledamo kar ob večernih poročilih, podobe »domačih« deviacij raje pošiljamo nekam daleč, da si jih namesto nas ogledujejo drugi in posnetek izločijo iz spletnega prometa, da se nam ne bi slučajno vrnili kot ogledalo.