Zagovorniki ukinitve minimalne plače trdijo, da bi njena ukinitev spodbudila zaposlovanje in posledično tudi rast produktivnosti, ter pogosto navajajo, da številne države ne poznajo minimalne plače. Vendar so takšne trditve vir špekulacije, ki ne upošteva ključnih empiričnih ugotovitev o vplivih minimalne plače. Resda države, kot je Švedska, ne poznajo minimalne plače, vendar imajo namesto nje izrazito centralizirana plačna pogajanja in podpisane številne kolektivne pogodbe, ki de facto preprečujejo izplačevanje mizernih plač. Na drugi strani je iluzorno debatirati o vplivih minimalne plače na celotno gospodarstvo, saj se distribucija produktivnosti na zaposlenega v precejšni meri razlikuje med panogami. Izplačevanje minimalnih plač je najpogosteje v panogah, ki soočajo tesno cenovno konkurenco z izdelki konkurentov iz razvijajočih se držav. Sem spadajo kovinska, usnjarska in tekstilna industrija ter tehnološko nezahtevne panoge. Za tovrstne panoge so značilni nizka dodana vrednost na zaposlenega, nizek delež tehnološke intenzivnosti in nizek delež zaposlenih z visoko izobrazbo. Visokotehnološke panoge zaradi višje dodane vrednosti na zaposlenega izplačujejo bistveno višje plače in so zaradi intenzivne uporabe visoke tehnologije in človeškega kapitala nedovzetne za spremembe minimalne plače.
Drug argument pri pozivu k ukinitvi minimalne plače zadeva konkurenčnost podjetij in panog, saj naj bi minimalne plače ogrožale obstoj podjetij v predelovalnih in storitvenih dejavnostih, ki že tako in tako dihajo na škrge. Na prvem mestu velja omeniti, da so stroški dela ne glede na višino minimalne plače glavna ovira konkurenčnosti delovno intenzivnih panog. Veliko bolj smotrn ukrep kot ukinitev minimalne plače je spodbujanje sektorske specializacije v visokotehnoloških panogah, ki dosegajo visoko dodano vrednost na zaposlenega in intenzivno uporabljajo človeški kapital. Številne empirične študije dokazujejo, da podjetja v farmacevtski, računalniški in letalski industriji dosegajo nekajkrat višje zaslužke na enoto svojih proizvodov kot tehnološko nezahtevna podjetja v predelovalnih dejavnostih. Hkrati so visokotehnološka podjetja bistveno bolj usmerjena na sofisticirane trge Severne Amerike, zahodne Evrope in rastočih tigrov z vzhoda.
V primerjavi s podjetji v tehnološko nezahtevnih panogah visokotehnološka podjetja svojega poslanstva ne uresničujejo na banana trgih vzhodne in jugovzhodne Evrope ter so zaradi svoje izvozne usmerjenosti tudi nagrajena z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega, kar jim omogoči izplačevanje bistveno višjih plač svojim zaposlenim. Specializacija v visokotehnoloških panogah ima dvojen pozitiven učinek. Na eni strani visoko izobraženim mladim omogoča številne zaposlitvene priložnosti in jim omogoča primerjalno dober donos na investicijo v njihovo znanje in človeški kapital ter jih hkrati ne obsoja na delo za minimalno plačo na delovnih mestih, ki niso skladna z njihovo izobrazbo. In drugič, visokotehnološke panoge so gonilo inovacij ter investicij v raziskave in razvoj, te pa motor gospodarske rasti. Države, ki se ne specializirajo v panogah, ki intenzivno inovirajo, prej ali slej dosežejo nižjo gospodarsko rast, višjo brezposelnost in nižje plače. Ukinitev ali zmanjšanje minimalne plače bi hkrati imelo resne ekonomske posledice na zasebno potrošnjo. Zaposleni, ki zaslužijo minimalno plačo, imajo visoko mejno nagnjenost k potrošnji, saj od vsakega prisluženega evra večino potrošijo, medtem ko zasebna potrošnja v razvitih gospodarstvih, kot je Slovenija, predstavlja dobri dve tretjini BDP.
Ali ima dvig minimalne plače res tako katastrofalne posledice na zaposlenost, kot trdijo zagovorniki njene ukinitve? Namesto demagoških diskusij si oglejmo dejstva. Leta 1992 je zvezna država New Jersey povečala minimalno plačo v industriji hitre hrane s 4,25 dolarja na 5,05 dolarja, medtem ko je sosednja država Pensilvanija pustila minimalno plačo nespremenjeno. Z diferenčno analizo vpliva dviga minimalne plače sta David Card in Alan Kruger (oba Princeton University) dokazala, da se je zaposlovanje v industriji hitre hrane v New Jerseyju celo povečalo za 13 odstotkov, potem ko so ustrezno kontrolirani sektorski ekonomski vplivi, cene goriva, specifične zaposlitvene politike in drugi dejavniki, ki vplivajo na zaposlovanje v industriji s hitro prehrano v ZDA. Večina študij o vplivu minimalne plače na zaposlenost, ki sta jo lepo povzela David Neumark in William Wascher, kaže, da se negativen vpliv minimalne plače začne izkazovati šele ob abnormalnih dvigih, medtem ko znakov o manjšem zaposlovanju zaradi dviga minimalne plače za manjše zneske, ki so podobni indeksaciji dohodka na inflacijo, ni.
Vprašanje vpliva minimalne plače na zaposlenost je povsem tehnično vprašanje, na katero je treba namesto s socialistično ali libertarno demagogijo odgovoriti z ustrezno podkrepljeno ekonometrično analizo. Takšne analize med zagovorniki ukinitve minimalne plače niso priljubljene, ker njihove trditve v večini primerov postavljajo na laž. Brez ekonometrične analize učinkov minimalnih plač na zaposlenost, strukturo in fleksibilnost trga dela ni mogoče izračunati vplivov potencialnega dviga ali ukinitve minimalnih plač in zaradi tega so vsakršne alternativne razprave političnih komentatorjev zgolj ekonomski primitivizem v spopadu ideologij.