Lahko bi prišla. Vendar bi moral Barack Obama imeti ob sebi Edwarda Snowdna, ki je razkril delovanje tajne službe NSA, in Glenna Greenwalda, ki je njegov elektronski arhiv posredoval časopisom. Chelsea Manning, ki je Julianu Assangeu posredovala arhive ameriške vojske v Iraku med letoma 2005 in 2009, bi ga morala držati za roko, da ne bi pozabil, zakaj je tam. Putin pa bi moral korakati skupaj z Aleksejem Navalnijem, Dimitrijem Šipilovom in Maksimom Jefimovom, tremi blogerji, ki so jih aretirali, v državno nadzorovanih medijih uničili njihovo reputacijo in jih obsodili zaradi žaljenja javnih oseb. Ob njih bi lahko šle desetine piscev, urednikov, radijskih in televizijskih novinarjev, ki so jim ukinili medije, njih pa odselili v Sibirijo. To bi bila zelo vesela druščina, ki zna biti resna in zna zbijati šale. Putin in Obama sta se pravilno odločila.

Večje težave so bile z državniki, ki so se pohoda udeležili. Tam rahločutnosti ni bilo, ampak veliko pehanje s komolci za položaj v prvi vrsti. Ni bilo čisto jasno, s čim oni solidarizirajo. Nekam zelo zadovoljni so bili videti, ko so gledali, kje so kamere. Veselje bi jim morali vsaj nekoliko pokvariti.

Pred delegacijo zahodnih zaveznikov bi lahko hodili otroci s fotografijami 150 novinarjev, ki so bili ubiti v desetih letih iraške vojne. Večina so bili iraški novinarji. Iračani skupaj s Sirci umirajo še naprej. V treh letih sirske vojne je bilo ubitih še 160 piscev, snemalcev in reporterjev. Daleč največ Sircev. Nekakšno zvezo s svobodo izražanja to mora imeti.

Britanski premier David Cameron je bil videti vidno pretresen, ko je objemal francoskega predsednika Françoisa Hollanda in mu izražal solidarnost zaradi napada na svobodo izražanja. Kako bolj prepričljivo bi bilo, če bi imel ob sebi Juliana Assangea, ki se je moral zateči na ekvadorsko veleposlaništvo, da ga ne bi predali švedskemu sodišču. Ob njem ne bi smel manjkati David Miranda, ki so ga protizakonito aretirali v Londonu, ker je časopisu nesel podatke o tajnem nadzoru državljanov.

Egiptovski zunanji minister Sameh Šukri bi moral nositi transparent generala Abdela Fateha El Sisija, ki je z eno resno vojaško potezo ukinil svobodo izražanja v Egiptu in iz vseh tiskanih elektronskih in internetnih medijev naredil vojaške biltene. Vsaj Petra Gresteja, Mohameda Fahmija in Baherja Mohameda bi morali za en dan spustiti na svobodo, da bi pričali v dobro svobodi izražanja, ker so slavni in jih poznamo vsi. Veliko prepričljivejše pa bi bilo, če bi ob njih bili, četudi pod strogim nadzorom, pisci, blogerji in politični satiriki, ki so bili v enem letu po državnem udaru preganjani, zaprti, mučeni in izgnani iz države. Tudi oni bi lahko nosili slike ubitih kolegov. Madžarski premier Viktor Orban bi se lahko prikazal pod zastavo Evropske unije z vsemi uredniki in novinarji, ki jih je po prihodu na oblast vrgel iz službe in jim onemogočil delo. Pokazal je bistveno manj taktnosti od Putina, morda zato, ker ga nihče ni podvrgel sankcijam. Turški premier Ahmed Davutoglu bi svoje zaprte novinarje lahko pripeljal s kamioni.

Po krivici so se obregovali ob izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki se je iz ozadja s pomočjo varnostnikov pririnil v prvo vrsto. Izrael ima težave z marsikatero vrednoto demokracije. S svobodo izražanja pa ne. Izraelski novinarji rečejo in napišejo vse, kar jim pade na pamet, tudi takrat, ko jim kdo reče, da ne smejo. Zato iz izraelskega časopisja več izvemo o položaju v Gazi in o rasističnem obravnavanju Palestincev kot iz katerega koli drugega novinarskega okolja. Saj bi Netanjahu rad nadzoroval tisk, ampak mu novinarji ne pustijo. Izraelski novinarji pišejo kroniko norosti izraelske države. To počnejo vsaj toliko dobro kot njihovi palestinski kolegi, ki jih je v Parizu ščitil predsednik palestinske oblasti pod okupacijo Abu Mazen. V Ramali jih ščiti veliko manj prepričljivo. Netanjahu pa je pokazal, kako bi bili izraelski mediji videti, če bi jih lahko nadzoroval. Že med manifestacijo so se na njegovem twitterju in facebooku prikazale njegove fotografije v družbi evropskih voditeljev. Abu Mazen, ki je stal meter stran od njega, pa je na mističen način izginil. Temu se reče stil. Na manifestaciji v podporo svobodi izražanja je prikrajal podobo dogodka svoji politični propagandi.

Tam smo bili tudi mi. No, skoraj. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec in premier Miro Cerar bi bila veliko manj osamljena, če bi s seboj vzela slovensko novinarko Anuško Delić, ki bi jima lahko kaj svetovala o svobodi in njenem izražanju. Tudi Miro Petek bi lahko bil tam v družbi dveh pravnikov, kot spomin na čase, ko je še bil novinar, ki ni dočakal sodnega epiloga na očiten napad na svobodo novinarskega dela. Pisci in risarji Charlie Hebdo bi razumeli ironijo in bi je bili veseli.

Potem bi se stotine novinarjev lahko pridružile državnikom, ki sedaj razpravljajo o jumbo paketih poostritve varnostnih ukrepov na evropskem kontinentu in o omejitvi svobode v imenu zaščite svobode. Na področju ogrožanja svobode v korist represivnih državnih aparatov so strokovnjaki z desetletji izkušenj. Nekaj malega bi bilo potem odpuščeno.