Napolitano je svoj odstop napovedal že v tradicionalnem nagovoru ob prehodu v novo leto. Na tisti dan je slovenski predsednik Borut Pahor gostoval v oddaji Dobro jutro na Televiziji Slovenija. Če rad govoriš o angelih in demonih ter razmišljaš o solsticiju in naključjih, po potrebi pa si pripravljen priskočiti še na pomoč pri pripravi brusket, si v tovrstnih oddajah dobrodošel. Mediji so ogledalo družbe, je dal na silvestrovo vedeti slovenski predsednik.

Tako kot vsi dosedanji predsedniki republike velja tudi Borut Pahor – prosto po javnomnenjskih anketah – za najbolj priljubljenega politika v državi. Volilci imajo vedno prav in zato v političnem sistemu, ki ponuja strankam, kar jemlje državljanom, od predsednika pričakujejo veliko. Paradoksno pa je, da glede na vlogo, ki mu jo daje ustava, njegov odstop v teh kriznih časih zaskrbljenosti med državljani ne bi poglobil.

Zakaj? Ker so bila ustavna določila prilagojena točno določenemu »sovražniku«, ima predsednik republike v našem ustavnem redu zelo malo pristojnosti. Vendar njegova izvolitev na neposrednih volitvah, ki se šteje v več sto tisoč glasovih državljanov, daje tej instituciji kljub splošnemu nezaupanju v politiko velik pomen. Predsednikovo mnenje o pomembnih političnih in družbenih vprašanjih je vselej štelo za modro in ugledno. Zato država ne potrebuje uravnoteženega predsednika republike, ki se je pripravljen rokovati z zaradi korupcije pravnomočno obsojenim politikom ali molčati ob sistematičnih napadih na pravno državo. Potrebuje predvsem nekoga, ki bi se s funkciji primerno avtoriteto in odgovornostjo zavzemal za skupno dobro, za socialno državo, za javno šolstvo in zdravstvo, za pravice istospolno usmerjenih in Romov, za somalijsko deklico…

Četudi je bil Pahor na predsedniški položaj izvoljen z najnižjim številom glasov doslej in se je v predsedniško palačo preselil po premierskem polomu, je treba položaj predsednika republike kot nekakšne varovalke v našem ustavnem redu jemati resno. Zavedati se je treba, da so državljani vseh barv in prepričanj čedalje bolj ujetniki požrešnega sistema strankokracije, katerega kolesje poganjajo zgolj še posamični (ekonomski, pravzaprav plenilski) interesi. V časih, ko socialna država razpada in ko postaja politiki že samoumevno, da bomo stiske ljudi solidarnostno reševali sodržavljani, potrebuje družba svojega političnega zaveznika. Da ima »nad sabo« nekoga, ki deset ur drsa po ledeni dvorani in ki v prvi vrsti razmišlja o prihodnjih volitvah, ne pomaga nikomur.