Problem se je rahlo nakazal že ob uvodoma igrani glasbi, ki poganja neposredno iz ljudskih tal, a se obenem dviguje v visoko umetnost. Bartókovo skladateljsko ravnanje s folklornim gradivom zmeraj govori tudi z ravni sublimnega, Kelemen in Mustonen pa sta se v Rapsodijo št. 1 vživela veristično, kot v goslaško-godčevski prizor – z ostrim metrumom kot temeljem izvedbe, s hrapavostjo in sozvočno goščo violinistovega čezstrunskega zamaha. Nesonorni, pičlo vibrirani način in sogovorniško težišče v trzajočih sforzatih oziroma v impulzivnem označevanju ritma sta ostala izvajalsko orodje tudi v preostanku sporeda. V Beethovnovi Sonati št. 3 (op. 12, št. 3) so izstopile »robate« poteze fakture (harmonski pedali, nenadni poudarki), nežni ekspresivni momenti so bili zastrti v napol otipljiv tonski šepet, finale pa je že kar čezmerno pokal od plesnosti. Še manj si je bil podoben Debussy (premalo zvočno stkana Sonata v g-molu), odigran v poudarjenem nizanju kontrastnih trkov – prepoznavni maniri izvajalcev. Večer se je s Prokofjevom (Sonata št. 1, za dodatek še Andante iz Sonate št. 2) spet močno vzpel. Počasna stavka sta s svojo lirsko tesnobnostjo sicer ostala po pričakovanjih manj izrazita, z divjo močjo pa je v izvedbi utripala rezka in motorična stran sonatnega cikla, ritmično-odprta izrazna lega torej, v kateri sta Kelemen in Mustonen muzikantsko osupljiva.

Sodobnoglasbeno dogajanje v Ljubljani se je razživelo. Koncerti cikla Predihano mi v zadnjem času skoraj vzbujajo socializacijski občutek, da je pri nas v tem polju začelo obstajati nekaj, kar je podobno pravi obiskovalski »sceni«. Če je to res, pač žanjemo sadove organizatorjeve neomajne in vsebinsko tehtne angažiranosti, s katero je bila programska pobuda prek voditeljice Ingrid Gortan prežeta od vsega začetka, najsi je z občinstvom kazalo še tako slabo. V obravnavi svetovne in slovenske »zgodbe« je cikel prepričljiv med drugim prav zaradi heteromorfne koncertne zasnove, ki je blizu sodobni splošni nepremočrtnosti: historičnemu pogledu na svetovna imena polpreteklosti oziroma na skladateljska gibanja in odmeve pri nas sledi na primer sodobni slovenski »monoavtorski« večer, temu pa zvrstni izsek domačih minulih desetletij (samospev) in tako naprej – zadnja primera sta iz tekoče sezone.

Tretji sezonski koncert s specializiranimi tujimi in izkušenimi domačimi poustvarjalci je ponudil pravkar ustvarjeno glasbo, tuja in domača dela izpod peres uveljavljajočih se, prav tako pa slavnih skladateljev, mladih, a tudi ne več najmlajših (uvodoma pa še spomin na polifonsko mojstrstvo Elliotta Carterja). Strnili bi ga lahko kot Predihano v malem, to je v merilu nekakšne skoraj nič lahkožive sproščenosti, povezane z nenavadno zasedbo nosilnega Tria Savasa (Sava Stojanov in Valentín Garvie, trobenti, Saar Berger, rog). V kratkem času svojega obstoja je trio, spodbujen prav s Carterjevim edinstvenim prispevkom, »izvabil« izbranim skladateljem lepo število skladb, med drugim Manfredu Trojahnu (Introduzione e Scherzettino), magu zvoka Beatu Furrerju (napisal je sicer rutinsko Študijo), virtuoznemu prekvaševalcu diskurzov Martinu Matalonu (Kovina na kovino) in Vitu Žuraju, ki je z značilno briljanco tokrat posegel po igri z ustniki (Quiet Please…). Proti precej dobesedni aforistiki ansambelskega in trobilnega (signalnega, šlagerskega in podobnega) se pomika niz skladbic Hermanna Kretzshmarja Igre SaVaSa. Te so prepletle spored, ne da bi jemale zrak in prostor refleksivnejšim oziroma raziskujočim izpisom skladateljskih svetov Urške Pompe, Nine Šenk, Nane Forte in Mateja Bonina (izvajalci so bili še akordeonist Klemen Leben, violinist Matjaž Porovne in violončelist Igor Mitrović). V sporedu je sobivalo precejšnje število podob, predpodob in metapodob nove glasbene ustvarjalnosti, njenih raznolikih oziroma raznoliko razvitih notranjih in zunanjih ambicij. Koncert je bil torej sam (pris)podoba razprtega časa brez zgodb in junakov.