Skolioza je kompleksna tridimenzionalna deformacija hrbtenice. »Razdelimo jo glede na starost, pri kateri se pojavi, glede na mesto nastanka ali po vzroku,« pojasnjuje predstojnik medicinske dejavnosti hrbtenične in otroške ortopedije v Ortopedski bolnišnici Valdoltra mag. Nikša Hero in poudarja, da je izčrpna diagnostika ključnega pomena za njeno zdravljenje.
Skolioze delimo na strukturne in nestrukturne. Pri prvih je hrbtenica ukrivljena in rotacijsko zamaknjena, kar lahko posledično spremljajo druge deformacije, kot je nezadostna razvitost vretenc. »Med strukturnimi skoliozami so najpogostejše idiopatske, za katere medicina še ne pozna natančnih vzrokov,« je povedal Hero in dodal, da slednje delimo še glede na starostno obdobje, v katerem se pojavijo.
Med najpogostejše strukturne skolioze spadajo še živčno-mišične, prirojene zaradi nepravilne rasti vretenc, skolioze pri motenem razvoju živčevja, mišic, kosti in kože, skolioze kot posledice poškodb hrbtenice ter skolioze zaradi tumorskih obolenj.
Pri nestrukturnih skoliozah, tako Hero, pa gre za stransko ukrivljenost hrbtenice, do katere pride zaradi nepravilne telesne drže, draženja živca, pri vnetjih, kontrakturah oziroma neizravnanosti kolkov in recimo različne dolžine nog.
Večja individualna prilagodljivost
Če znaša zamik hrbtenice od 0 do 20 stopinj, ga zdravniki le opazujejo. Idiopatske in nevromuskularne skolioze od 20 do 45 stopinj pa zdravijo s steznikom in fizioterapijo. »Razvoja večine skolioz žal ne znamo ustaviti, preprečimo lahko le nadaljnje povečevanje hrbtenične ukrivljenosti, zato je potrebno redno spremljanje otrokove asimetrije hrbta.«
Novi steznik moor-s, ki so ga razvili v podjetju Ortotika in protetika, klinično pa ga vrednotijo in nameščajo v Valdoltri, je po Herovih besedah glede na dosedanje rezultate zdravljenja v primerjavi z drugimi bolj prilagodljiv, prijetnejši za uporabo, ustvarja manjši abdominalni pritisk in je skoraj neopazen. Starejši stezniki so problematični zaradi kovinskih in navzven štrlečih delov, ki po Herovih besedah vplivajo na otrokovo podobo, trgajo oblačila in lažje privedejo do morebitne stigmatizacije.
»Novi steznik, zavarovancu ga ni treba doplačati, se dobesedno zlije s telesom, saj je narejen s pomočjo tridimenzionalne preslikave telesa in je tako zelo natančno prilagojen postavi uporabnika.« Računalniška 3D-preslikava je, kot pravi Hero, bolj natančna in za bolnika manj stresna od mavčnega odtisa. Steznik nove generacije je izdelan iz polikarbonata, poletilena ali polipropilena v barvi, ki si jo izbere bolnik.
»Steznik omogoča uravnavanje v vseh treh ravninah,« pojasnjuje Hero in dodaja, da ga lahko dopolnjuje še v njihovi bolnišnici razvita naprava za merjenje ploskovnih pritiskov, časa uporabe in primerjave gibanja določenega dela telesa v ortrozi in brez nje v izbranem intervalu. »S pomočjo teh meritev se zdravniški tim lažje in hitreje odloča o morebitnih spremembah zdravljenja.«
V Valdoltri ugotavljajo, da so s tovrstnim zdravljenjem skolioze pri otrocih večinoma uspešni, saj ustavijo napredovanje ukrivljenosti in dokaj pogosto preprečijo težke in zahtevne operacije. »Zdravljenje z novim steznikom daje boljše rezultate od dosedanjih metod zdravljenja, seveda v kombinaciji z individualno prilagojeno fizioterapijo.«
Manjšo pomanjkljivost steznika predstavlja njegova časovno omejena prilagodljivost, saj je ortroza v času izdelave prilagojena trenutni obliki telesa, ki se z rastjo relativno hitro spreminja.
Petnajstletna Nuša je steznik prejšnje generacije nosila od prvega razreda. Z nošenjem steznika nikoli ni imela nobenih težav, v njem se je dobro počutila. Kljub rednemu nošenju se je njeno stanje slabšalo, skoraj so jo že poslali na operacijo.
»Ker sem verjel, da še vedno lahko nekaj storimo, nisem dovolil, da bi šla na operacijo,« je Nušino izkušnjo opisal njen oče. Po nekaj mesecih je dobila steznik nove generacije. »To je bila popolnoma druga zgodba. Steznik je bil težji, bolj jo je tiščal. Hčer sem prvič, odkar je nosila steznike, videl na pragu solz,« pojasnjuje oče a hkrati poudarja, da se je Nušina hrbtenica v enem letu izravnala za skoraj tri stopinje.
»Smo na zelo dobri poti, da ji nikoli ne bo treba na operacijo.« Nov steznik ni prijeten, je pa učinkovit in lepši na pogled. Kljub uspehu Nušin oče poudarja, da k izboljšanju stanja ni pripomogel le steznik, temveč tudi vaje in masaže, ki jih Nuša redno izvaja.
Večina otrok ne potrebuje zdravljenja
Pol odstotka slovenskih otrok ima težave z deformacijo hrbtenice. »Večina otrok ima krivine, manjše od 20 stopinj, in ne potrebujejo zdravljenja,« je pojasnil Hero in dodal, da se trenutno zaradi skolioze s steznikom zdravi okoli tristo otrok in da le majhen delež teh na koncu potrebuje operacijo. Opozarja pa, da »približno polovice otrok, ki potrebuje operacijo, pred tem niso zdravili s steznikom«.
Otroci s skoliozo večinoma nimajo bolečin, te se pojavljajo predvsem pri tumorjih ali vnetjih. Skolioze, ki so večje od 45 stopinj, napredujejo tudi po končani kostni rasti, pravi Hero, kar lahko botruje nastanku trajnih posledic pri pljučnih in srčnih funkcijah.
Pri otroku do petih let je rast hrbtenice in prsnega koša najhitrejša. Skolioza, ki se pojavi pred to starostjo, po Herovih besedah posledično napreduje hitreje, kar spremljajo večje deformacije prsnega koša.
Operacije večinoma uspešne
Operativni poseg je neizogiben pri skoliozah, ki so večje od 45 stopinj, kjer skušajo doseči čim boljšo korekcijo ukrivljenosti. Operacijam se pri otrocih med 10. in 12. letom načeloma izogibajo, pojasnjuje Hero, saj bi s tem ustavili kostno rast v predelu operirane hrbtenice. »Pri manjšem številu otrok se srečujemo z infantilnimi in juvenilnimi idiopatskimi skoliozami, ki jih s pomočjo steznika ohranjamo nekaj let pod 60 stopinjami ukrivljenosti, nato pa jih, ko so otroci dovolj visoki, operiramo.«
Za operacijo se pri otrocih najpogosteje odločajo, če je hrbtenica ukrivljena za več kot 45 stopinj, zaradi prevelike ukrivljenosti v zgornjem delu hrbtenice, dekompenzirane drže, ki izhaja iz krivine hrbtenice in hitrega poslabšanja pri prirojeni skoliozi.
Pri odraslih čas za operacijo nastopi, če se ukrivljenost hrbtenice pospešeno povečuje, zaradi naraščajočih bolečin v hrbtu, nevroloških bolečin v nogah, zaradi utrditve hrbtenice, težav v križu, nevroloških okvar, dihalnih težav ali telesne deformacije. »Operativni posegi so večinoma uspešni, število ponovnih operacij je majhno,« je zadovoljen Hero.