Na pogajanjih o novem socialnem sporazumu je ena najbolj vročih tem minimalna plača. Sindikati se zavzemajo za to, da se iz nje izvzamejo dodatki, za začetek dodatek za nočno delo. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so namreč prepričani, da je sedanja ureditev krivična. »Minimalna plača je enako visoka, četudi delavec dela ponoči ali ob nedeljah in praznikih,« opozarja Dušan Semolič. Po njihovem predlogu se vanjo ne bi več vštevali dodatki za posebne delovne razmere, za neugoden delovni čas, dodatek za delovno dobo in za delovno uspešnost.
»Izvzem dodatkov iz minimalne plače je ena najbolj nesprejemljivih zahtev. Če bi se to uresničilo, bi se minimalna plača, za njo pa tudi vse druge plače, povečala za najmanj pet odstotkov. To bi bil nov hud udarec za podjetja v težavah, takih je nekaj deset tisoč, največ med malimi in mikropodjetji v storitvenem sektorju,« opozarja prvi mož Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Samo Hribar Milič.
Minimalna plača višja od polovice povprečne plače
Minimalna plača v Sloveniji trenutno znaša 789,15 evra bruto ali okoli 560 evrov neto, pri čemer je strošek za delodajalca ob upoštevanju drugega bruta 916 evrov. Zaradi razmeroma visoke minimalne plače je visoko tudi njeno razmerje s povprečno plačo, pri kateri smo z 51,1 odstotka na samem evropskem vrhu. Povprečno razmerje v EU je pri okoli 40 odstotkih, najnižje, 30 odstotkov, pa je na Češkem. V Umarju ugotavljajo, da je imela Slovenija v času krize in ob enem največjih znižanj gospodarske aktivnosti v EU hkrati tudi največje zvišanje minimalne plače. To je, kot piše v njihovi analizi iz aprila 2013, resda pozitivno vplivalo na znižanje plačne neenakosti in deleža zaposlenih z nizkimi plačami, vendar pa je po drugi strani ustvarjalo tudi velike pritiske na stroškovno konkurenčnost gospodarstva in izgubo delovnih mest.
Podatki o minimalni plači že nekaj časa vznemirjajo tudi mednarodne organizacije, kot je na primer OECD. Ta je že večkrat ocenila, da je zakonsko določena minimalna plača v primerjavi s povprečno plačo glede na standarde OECD previsoka, in predlagala, da bi minimalna plača nekaj časa zaostajala za rastjo inflacije. Kot je zapisano v poročilu za Slovenijo iz maja lani, so visoke minimalne plače ovira za zaposlovanje mladih in nizkokvalificiranih delavcev, poleg tega pa lahko ob okrevanju gospodarstva povečajo pritisk na preostale plače in s tem škodujejo konkurenčnosti.
Z rastjo minimalne plače in stagnacijo povprečne plače se je v zadnjih letih močno povečalo tudi število njenih prejemnikov. Medtem ko jo je leta 2009 prejemalo okoli 19.000 zaposlenih, je bilo takih decembra lani že skoraj 46.000; od tega 37.599 v zasebnem in 8105 v javnem sektorju.
Analiza Umarja kaže, da je največ, skoraj 30 odstotkov vseh prejemnikov minimalne plače zaposlenih v predelovalnih dejavnostih. Sledijo trgovina z okoli 16 odstotki in tako imenovane druge raznovrstne poslovne dejavnosti (varovanje, čiščenje, pakiranje, agencijsko delo...) s približno 13 odstotki. Pri slednjih prejema minimalno plačo skoraj tretjina vseh zaposlenih, v gradbeništvu je takih okoli deset, v gostinstvu pa šest odstotkov.
Nova uskladitev februarja
Minimalna plača je po zakonu najnižje možno mesečno plačilo za delo, ki je opravljeno v polnem delovnem času. Vanjo sodijo poleg osnovne plače tudi dodatki, z izjemo dodatka za nadure. V minimalno plačo se ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so na primer dnevnice, terenski dodatki, povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, povračilo stroškov za prehrano ter regres za letni dopust.
Višina minimalne plače se usklajuje enkrat na leto ob plači za januar, in sicer vsaj v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Če bi drugi podatki kazali, da uskladitev z rastjo cen ne bi bila zadostna, se lahko po posvetu s socialnimi partnerji upoštevajo tudi gibanje plač, gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Glede na to, da takšnih gibanj (še) ni in da je lanska inflacija zgolj 0,2-odstotna, se minimalna plača torej letos verjetno ne bo spremenila.
Poleg Slovenije ima zakonsko urejeno minimalno plačo večina članic EU – kot zadnja jo z letošnjim letom omogoča Nemčija. Na Cipru se zakonsko določena minimalna plača ne nanaša na vse zaposlene, na Danskem, Finskem, Švedskem, v Avstriji in Italiji pa se ureja v pogajanjih s socialnimi partnerji oziroma na ravni podjetij ali posameznika.
Igor Dernovšek
