Uroš Zorman: Ne strinjam se s tem, da smo “prebrana knjiga”

Kar čez noč sem zbolel. Zadelo me je kot strela z jasnega. Nenadoma sem se začel slabo počutiti, ostal sem brez moči in energije, bil sem bled. Dobil sem antibiotike, nisem pa imel niti vročine niti prehlada. Odločili smo se, da je najbolje, da grem, skupaj s poškodovanima Urošem Bundalom in Klemnom Cehtetom, že po prvi tekmi domov. Z Bundalom sva bila tista, ki proti Dancem nisva igrala in sva ostala na tribuni, Cehte pa si je prav na tej tekmi poškodoval mečno mišico. Zdaj sem v redu, le na glasu se mi malce pozna, kaj se je dogajalo.

Morebiti lahko na to pogledamo tudi z drugega zornega kota: da smo po dveh zaporednih porazih proti Danski in Švedski na zadnji tekmi remizirali z Islandijo in da je to dobra popotnica za Katar. Pripravljalno obdobje smo sklenili z remijem proti močni reprezentanci, čeprav smo bili v povsem zdesetkani zasedbi, saj zaradi poškodb nismo imeli niti dovolj igralcev. Po dveh visokih porazih smo pokazali pravi značaj, voljo, željo, borbenost... Dokazali smo, da še vedno znamo igrati dober rokomet.

Vsaka ekipa ima tako pluse kot minuse, ne glede na ime in kakovost. Tudi svetovni in evropski podprvaki Danci imajo minuse, kar se je pokazalo na tem turnirju. Mi smo proti Islandcem vodili že za pet golov in bili skoraj vso tekmo v rezultatski prednosti, zlahka smo nadzorovali potek tekme, Danci pa so proti njim izgubili, čeprav so dva dni prej nas premagali za deset golov. Veliko dejavnikov je, ki te v trenutku lahko odnesejo med zvezde ali med mrtvece. Slovenski plusi? Če bi bili v popolni zasedbi, bi bila to drugačna zgodba, a to ne pomeni, da zaradi številnih poškodb že vnaprej iščemo alibije. Trdna obramba, hitri (pol)protinapadi, hitrost in ritem v igri ter še marsikaj – vse to so lahko naši plusi. Imamo tudi minuse in če jih začnem naštevati, se lahko pogovarjava ves dan. Predvsem je škoda, da ni tekmovanja, na katerem bi se lahko zbrali v popolni zasedbi. Vsi govorimo o veliki igralski širini, ampak mi širine zares vrhunskih rokometašev nimamo. Imamo širino dobrih, ne pa vrhunskih, in vedno nam nekje nekdo manjka, kar je logično, saj nismo rokometna velesila. Pogrešam kompletnost predvsem na položaju levih zunanjih igralcev: ko bi bili enkrat vsi zbrani, na čelu z Borutom Mačkovškom in Nenadom Bilbijo, bi bila to povsem druga pesem, saj bi imeli strel, skok, višino...

Ne strinjam se. Zakaj bi se? Drži, da vsak gleda svoje nasprotnike, jih analizira, preučuje. A tako kot mi naštudiramo akcije nasprotnikov, je logično, da tudi oni nekatere naše. Vprašanje je le, kako to izvedeš na igrišču. Trener pove vse podrobnosti, a če nasprotnik to naredi malce drugače, se lahko hitro izgubiš. Zato pa sta tako pomembni individualna kakovost in igralska inteligenca. Te stvari ločijo dobrega od vrhunskega igralca.

Odkar smo se po uspehu v lanskih dodatnih kvalifikacijah proti Madžarski uvrstili v Katar, vsi sanjamo o olimpijskih kvalifikacijah in ponovitvi zgodbe iz Španije. A glede na vse težave v zadnjem času, ko so se nas nad množično zgrnili črni oblaki, je osnovni cilj uvrstitev v četrtfinale, torej med osem najboljših na svetu, in ujeti olimpijske kvalifikacije. Potem pa je vse mogoče, izrazitih favoritov ne bo več, saj bodo med osmerico le vrhunske ekipe. V izločilnem sistemu se lahko glede na to, da odloča le ena tekma in da ni popravnega izpita, zgodi marsikaj. Že v skupini moramo napadati prvo mesto, čeprav je Španija papirnati favorit. Tudi drugo mesto ne bi bilo slabo, oboje pa prinaša v nadaljevanju vsaj za odtenek lažje delo na poti proti vrhu.

Tudi to je mogoče, a sem prepričan, da se ne bo zgodilo. Beloruska igra nam ne ustreza, a mislim, da smo se iz dosedanjih tekem z njimi marsikaj naučili in bomo to znali koristno uporabiti in unovčiti. Katar kot bogatega gostitelja lahko porivajo naprej, kolikor hočejo in želijo, a le do neke mere. Vseeno sem prepričan, da smo boljši ne glede na zveneča imena njihovih naturaliziranih igralcev. Ni mogoče na hitro kupiti kopice igralcev in takoj začeti zmagovati. To je dolg proces, ki ga ni mogoče opraviti kar čez noč.

Seveda. Le kdo ga ne bi? Četrto mesto je bilo težko prigarano, zdaj bo pot do njega še težja. Če bi podpisal četrto mesto, bi to sočasno pomenilo tudi uvrstitev v polfinale, v katerem pa bi si želel doseči več kot v Španiji. A tudi četrto mesto bi bilo super, saj bi si s tem zagotovili tako olimpijske kvalifikacije kot tudi gostiteljstvo kvalifikacijskega turnirja. Favoriti za kolajne? Francija, Danska, Hrvaška in Španija, zunaj tega kroga pa preži Slovenija. Islandci ne morejo do kolajne, Poljaki zelo težko, Nemci in Švedi še manj.