Prepričan sem, da večina ljudi, ki pride po pomoč, trpi. Če bi se midva znašla v vrsti in čakala na paket, ki je vreden od dvajset do petdeset evrov, bi nama bilo težko. Raje dajemo, kot prosimo, takšni smo. Borimo se. In ko prosimo, nas prešine tudi misel: Res sam ne zmorem? Vsi bi radi preživeli s svojim delom in lastnim trudom. Seveda se zgodi, da se znajdeš med tistimi, ki jih življenje uspava, začnejo sprejemati pomoč kot način življenja, to je ena od nevarnosti, da. A v nebo vpijoče dejstvo je, da si večina ljudi želi dela! In to je dobra vest. Ljudje si želijo dostojnih pokojnin. Otroci želijo imeti tople obroke. Ne želimo biti na oni strani, odvisni samo od dobrodelnih organizacij in socialnih transferjev. Ona