A stroka je stroka in oni že vedo, kaj pišejo. Omenili so, da je Ljubljana mesto bograča, solate z bučnim oljem, gibanice iz maka in skute (verjetno so mislili prekmursko), borovničevca in hladnega piva. Verjetno ni težko ugotoviti, v kateri »tipični ljubljanski gostilni« je turistični novinar jedel in potem očitno hitro odbrzel na drugih sedem lokacij. Če bi ostal še kak dan, bi našel pot vsaj čez cesto in obiskal še vinoteko. A za to so imeli v specializiranem globalnem mediju drugega poročevalca, ki je v rubriki Schnapps and Wines odkril, da je »šnopec« v Sloveniji vedno narejen doma, da je iz orehov, sliv ali borovnic in da je v njem veliko alkohola. V nadaljevanju pravi, da imamo Slovenci veliko vin, a da se je treba izogibati cvičku, ker je pregrenak. Sicer pa avtor natančno našteje najboljše slovenske vinarje: Simi (gotovo je mislil enega od treh popularnih Simčičev), Movia, Goriška brda, Slomšek (ta ne obstaja!) in »rdeča vina, ki jim Slovenci pravijo amfora«. Jasno, tudi rdeča vina amfora ne obstajajo, obstaja pa slog dozorevanja vin v amforah oziroma kvevrih, ki se uporablja največkrat za – bela vina.
Kaj reči ob takem nepoznavanju? Da smo srečni, ker opazijo našo kulinariko, in da smo nesrečni, ker tudi potem o njej ne vedo prav nič. Ob »šnopcih« so se še najbolj razpisali o čevapčičih, ki da so najboljša jed v Ljubljani. Omenjajo jih kot turško jed oziroma balkanske burgerje.
