»Najhujše je bilo sprejeti to, da se ne da nič narediti,« o šoku ob očetovi diagnozi pripoveduje Sandra Jerebic. Njen oče se je ob napredovalem raku, ko ni bilo več možnosti ozdravitve, odločil, da želi ostati doma, ob strani pa mu je stala družina. »Prejemal je zdravila, tudi morfij. Tega sva mu z mamo dodajali sami pod strokovnim vodstvom,« je pojasnila. Da je oče lahko umrl tam, kjer je bil najraje, jo pomirja.
Medicina lahko danes že učinkovito lajša bolečino, stroka pa si želi, da bi bila ustrezna paliativna oskrba dostopna vsakemu bolniku, ki jo potrebuje. V zadnjih letih se sicer kaže napredek, ki pa je prepočasen – tudi zaradi nezanimanja (zdravstvene) politike.
Ob mobilni pomoči ni potrebe po prevozih v bolnišnico
V Sloveniji za zdaj deluje 16 »stacionarnih«, bolnišničnih paliativnih timov, na Gorenjskem pa en mobilni tim. Ta v domačem okolju oskrbi 150 bolnikov na leto, na Onkološkem inštitutu pa na oddelku za akutno paliativno oskrbo pomagajo 200 bolnikom na leto. A potrebe so še vedno bistveno večje od sedanjih možnosti. V bolnišnicah po dostopnih podatkih umre okoli polovica ljudi v Sloveniji, medtem ko je pri pacientih oziroma na območjih, ki jih pokriva mobilni tim, 80 odstotkov pokojnih umrlo v domačem okolju. Mobilni timi se tako že kažejo kot možnost, ki bližnjim olajša skrb za umirajočega svojca, hkrati pa zmanjšuje potrebo po pogostih prevozih v bolnišnico.
»V Sloveniji je družina vrednota. Moramo pa jo opolnomočiti,« ugotavlja mag. Mateja Lopuh iz jeseniške bolnišnice, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe. Paliativni timi, kakršen že deluje na Gorenjskem, bi bili v pomoč tudi drugod po Sloveniji. Prav tako pa bo treba poskrbeti za sistematično financiranje paliativne oskrbe (o tem se stroka z zdravstveno blagajno še dogovarja) in kadrovske okrepitve. »Število zdravnikov s temi znanji narašča. Prej jih je bilo premalo, zdaj pa lahko rečemo, da je v vsaki regiji dovolj zdravnikov, ki bi lahko to prevzeli,« je dejala Lopuhova.
Bolniki svojo diagnozo sicer sprejemajo na zelo različne načine, njihove želje pa niso vedno usklajene s pričakovanji svojcev. Ti včasih vztrajajo pri prevozu v bolnišnico, tudi ko bolnik razmišlja drugače. »Večina teh pritiskov, da je treba svojca odpeljati v bolnišnico, izvira iz pomanjkanja informacij in občutka slabe vesti,« opaža družinska zdravnica Mateja Guštin, ki se je dodatno izobraževala o paliativni oskrbi. Po njenem bi lahko s širitvijo tega pristopa, ki je usmerjen v lajšanje bolnikovih težav, v osnovnem zdravstvu naredili veliko dobrega. Bolnikov dom je namreč za večino primernejše okolje od bolnišnice, kjer si zaposleni ob skrbi za desetine bolnikov hkrati težko vzamejo dovolj časa za umirajočega posameznika.
Premalo negovalnih oddelkov
Ključno je izboljšati kakovost bolnikovega življenja, se strinja vodja Osnovnega zdravstva Gorenje prof. dr. Janko Kersnik. Pri tem ne gre le za lajšanje bolečin, je spomnil, ampak tudi na primer kašlja ali slabosti, hkrati pa paliativna oskrba pomeni nekoliko drugačen pristop k bolniku. »Pomeni sprejemanje tega, da se življenje lahko konča,« je povzel in dodal, da umirajoči in njihovi svojci k njim prihajajo po pomoč, ne pa skrajšanje življenja.
Prof. dr. Jože Balažic, profesor sodne medicine in deontologije, ki je ob sumu v UKC Ljubljana vodil nadzorno komisijo, opozarja še na potrebo po negovalnih bolnišnicah. »To, kar danes deluje v Ljubljani, Sežani in v nekaj sobah po regionalnih bolnišnicah, je mnogo premalo. Prav tako bi bili lahko v pomoč geriatrični oddelki. Tu nas v Sloveniji čaka veliko dela, a si ne moremo zatiskati oči pred potrebami. V družbi je sicer pripravljenost na spremembe, a se vse hitro neha pri denarju in kadrih,« je dejal. Tudi sam pa uvajanju možnosti evtanazije in pomoči pri samomoru v Slovenijo nasprotuje. Da večina zdravništva ukinjanju sedanje prepovedi ni naklonjena, ugotavlja tudi predsednik Komisije RS za medicinsko etiko Božidar Voljč. Hkrati pa opozarja, da paliativna oskrba kot pravi pristop k zaključku življenja v slovenski politiki še vedno nima zadostne podpore. »Smo jo sposobni zagotoviti vsakemu, ki jo potrebuje?« se je vprašal.
