Sledili sta dvojezična zbirka kratkih zgodb O preprostih stvareh (forma emigrantica) in pesniška zbirka Ko oblaki potujejo v štirih jezikih. Bil je to čas vojnih travm, bosanskih in avtorjevih osebnih. Sredi devetdesetih let je spodbudil izdajateljsko dejavnost in postal urednik založbe KUD Franceta Prešerna, lani pa je izšel njegov drugi roman Događaj na brdu iznad puta (Dogodek na hribu nad potjo), ki je prvič zares konkretno ubesedil vojno in emigrantsko usodo.

Kje smo torej danes, kaj se je v teh dvajsetih letih zgodilo z vašo »formo emigrantico«?

Trenutno smo na točki, ko je več kot dveletno umiranje KUD Franceta Prešerna tako rekoč ustavilo tudi njegovo založniško dejavnost. Najprej jo je prizadela ustanovitev Javne agencije za knjigo (JAK). Dokler so o subvencijah odločali na ministrstvu za kulturo, je obstajala krasna, pametna varovalka: reža, skozi katero si lahko vstopil v programsko financiranje, tudi če nisi izpolnjeval kvantitativnega merila. Ta varovalka je ščitila kakovost tam, kjer je ta najbolj ranljiva. JAK jo je veselo odstranil. Izpadli pa nismo le iz programskega, ampak v veliki meri tudi iz projektnega financiranja, saj je agencija podpirala le izdajo uveljavljenih slovenskih avtorjev, zavrnila pa tisto, kar predstavlja srž naše programske usmeritve, izdajanje prvencev in prevodov, ki drugih založb ne zanimajo, a so za kulturo, ki se ceni, nujni. In to s fantastično argumentacijo.

Fantastično?

Da, zavrnili so nam prvence, ker avtorji niso imeli referenc. Četudi sta dva naša avtorja dobila nagrado za prvenec.

In kdo sploh ima lahko reference pred izdajo prvenca?

Ne vem, vprašajte JAK. No, ves Kud je bolj ali manj tonil zaradi podobnih fantastičnih razlogov. Seveda pa smo za stanje najbolj krivi sami: zaradi zanemarjanja kritične zavesti, zato ker smo slepo sledili absolutni odprtosti brez kriterijev, ker »smo« zapostavili mlade, zaradi zanikrnosti, ki jo nujno spremlja netransparentnost, zaradi osebnih interesov pred skupnimi… Samo še majčkeno in Kud bo popolnoma potonil: civilno društvo prodaja samo sebe (sic!)! Jaz pa sem približno tam, kjer sem bil leta 1992, ko sem prišel v Slovenijo. Spet sem brez vsega. Spet tonem. Vedno isto: komaj se dvignem in zravnam, me življenje nokavtira. Ampak bistveno se je dvigniti in zravnati, ni res? Kaj več sploh lahko naredimo!?

Eden teh vzponov je nedvomno roman Događaj na brdu iznad puta, izvrstno delo, v katerem glavni lik, Filip, ravno tako nenehno pleza na kalvarijo in pada nazaj dol. A ker ste ga napisali v bosanščini, ker sodite med pisatelje Slovenije, ki ne pišejo v slovenščini, je žal za zdaj brez pravega odmeva. Razmišljate o prevodu v slovenščino ali o tem, da bi začeli pisati v njej?

Za prevod žal nimam niti denarja niti poznanstev. Slovenščine sem se naučil zelo hitro po prihodu, prijatelji v Kudu so kmalu z menoj govorili le slovensko in me spodbudili k učenju, pisal sem si slovarček, vesel sem bil tega, da osvajam ta lepi jezik države, katere ponosni – in to pravim brez vsake ironije, ker sem tu spoznal krasne ljudi – državljan sem postal. A čez čas sem opazil, da nič več ne pišem, četudi sem prej to ves čas po malem počel. In to spoznanje je bilo kot nočna mora, čutil sem, da kot begunec izgubljam edino, kar še imam, svoj jezik, po presekanih koreninah še edini preostali otok, kjer si lahko ogrejem svojo premraženo dušo. Zato sem se zavestno odločil, da se vrnem k srbohrvaščini, da v njej še naprej mislim in pišem.

Na misel mi pride vaš sonarodnjak, Josip Osti, ki je desetletja pisal v bosanščini, nato pa vendarle prestopil v slovenščino. Kot bi čas odplaknil to frustracijo, o kateri govorite.

Nekaj pisateljev je to naredilo, res je, a za zdaj se mi zdi, da tega, kar bi rad povedal, v drugem jeziku ne bi mogel. Pri pisanju mi namreč ne gre za zgodbo, ampak za tisto, kar je za njo, in to se mi je v slovenščini izmikalo. Tu in tam sem sicer napisal kakšen slovenski haiku, iskal sem besede, jih našel, a sem hkrati začutil, da imam v slovenščini svoje meje.

Nekaj velikih avtorjev je dokazalo, da je to zavedanje meja v drugem jeziku lahko celo produktivno, ker ni (lažne?) varnosti materinščine?

Morda, a zdi se mi, da ne bi mogel stati za besedami, katerih vseh konotacij ne poznam. Res je, da se tudi avtorju smisel pogosto izmika in da je to včasih tudi del samega ustvarjalnega postopka. Knjiga Riječ-dvije o Petroniju je bila v nekem smislu tak tekst. Petronij je obravnaval destrukcijo, posvetil sem se ji, da bi prišel do temeljev. Konec 90. let pa se mi je začela oblikovati ideja o novem romanu, ugotovil sem, da potrebujem drugačen izziv, da na novo odkritih temeljih napišem »pravi, normalni« roman: berljiv, prehoden za vsakogar, s fabulo, ki drži pozornost in vodo. Popolno nasprotje Petronija, torej visoko organizirana struktura, zgodba, tako napeta, da je ne moreš nehati brati. Seveda od samega sebe ni mogoče pobegniti: zanimajo me »samoreference«, tok zavesti, ki pušča sled.

Naslov novega romana se navezuje na kratko zgodbo iz leta 1890 An Occurence at Owl Creek Bridge ameriškega pisatelja Ambrosa Biercea, ki opisuje misli človeka tik pred obešenjem.

Te misli so eden od motov romana. Bilo jih je še več: poleg Branka Čopića in Njegoša še misli Maka Dizdarja, Danila Kiša in Skenderja Kulenovića. Res pa me je navdihnila tudi ta Bierceova zgodba, ki je prvi literarni primer toka zavesti, se pravi pred Proustom in Joycem. Delovni naslov romana je bil sicer dolgo časa Pucanj u čelo (Strel v čelo), besede iz pisma, ki mi ga je iz Sarajeva po koncu vojne poslal prijatelj Zlatan Ibrahimpašić: »Vse to je kot strel v čelo, le da naboj še potuje.« Ta stavek je tudi vodilo romana, saj izjemno precizno opisuje spoznanje, da nas vse tako ali drugače, ne le v vojni, obkrožajo naboji, ki so nam namenjeni, da smo vsi obsojeni na smrt in na neki način vsi ves čas mislimo naše poslednje misli. Kmalu pa sem ugotovil, da bi bil tak naslov preveč neposreden, dobeseden, in tako sem iskal drugega; neuspešno, roman je bil končan, naslova pa od nikoder. In spet mi je pomagal prijatelj, ki je poznal Bierceovo zgodbo, on je predlagal sedanji naslov. Najprej se mi je zdel preveč podoben črni kroniki, sčasoma pa me je vse bolj prepričal. In tako je ostal.

Zdi se mi zanimivo, da se o svojem pisanju med nastajanjem teksta posvetujete s prijatelji, večina avtorjev na tej točki še ne prenese zunanjega očesa.

Rad slišim mnenje ljudi, ki jim zaupam, in to je bil tudi razlog, da je roman, preden je bil dokončan, začasno postal filmski scenarij. Neki drugi prijatelj je namreč ob branju začetne verzije rekel, da se mu zdi to izvrstna zgodba za film, povezal me je z nekim tedaj zelo perspektivnim režiserjem, napisal sem scenarij in ta je bil tudi sprejet na Filmskem skladu RS.

Res je izrazito filmski, akcijski. In zakaj filma ni bilo?

Izpolnil sem svoje obveznosti, ko pa naj bi se začela realizacija, so producenti od mene pričakovali, da pristanem na konstelacije, ki so jasno kazale, da jim sam film ni bil pomemben, pomembni so bili le finančni in drugi interesi vpletenih.

In v takšni konstelaciji Bosancev za njihovo delo ni treba pošteno plačati?

Tako nekako, da. Zato sem se iz načrtov za film umaknil in se vrnil k pisanju romana. Zakaj bi s konja presedlal na osla? Seveda mi je bilo žal, čutil sem, da je pravi trenutek za tak film, tudi drugi so to verjeli, govorili, da bomo z njim šli v Cannes, jaz pa, da bomo šli kar po oskarja. Oskarja je tisto leto dobil film Nikogaršnja zemlja. Moj osnovni namen je bil narediti neko univerzalno zgodbo o vojni, o begunstvu, o preživetju, ravno zato ne v scenariju ne v romanu ni nikakršnih prepoznavnih uniform, ne navajam nobenega krajevnega imena…

Razen Splita…

… in Ljubljane. Split sem omenil, da bi bilo jasno, zakaj sledi Ljubljana, te pa nisem hotel izpustiti, ker sem ji hotel narediti poklon, ker je »čefurju« vendarle omogočila samouresničitev.

Ker vam je, kot Filipu, tedanji predsednik pomagal pobirati pomaranče na tržnici?

Točno tako.

Glavni lik se spominja svojega socialističnega otroštva na rahlo nostalgičen način in tu nedvomno nagovarjate generacije, ki nam je vsa ta tedanja ikonografija znana.

Ravno zato, da to otroštvo ne bi bilo preveč idealizirano, sem vstavil napade božjasti.

Po drugi strani se razpad države in začetek vojne manifestirata samo skozi vse večje prekupčevanje s hrano, oblačili, drogo, na osebni ravni pa je prisotna vse večja odvisnost od heroina.

Kar me je zanimalo, je človek, človek v državi s takšno zgodovino, kot je bosanska. Mak Dizdar je v pesniški zbirki Kamniti spalec Bosno opisal kot boso in lačno, a vseeno »kljubovalno od sna«. Ta kljubovalnost nas je nekako držala pokonci, zdaj pa je ni več. Zato sem hotel pokazati, da lahko človek, ki se hoče uresničiti, ki se hoče odvaditi droge, se otresti kriminala, postati res človek, ki lahko s Kulenovićevim verzom reče: »Na pravo pot sem skrenil, mati«, to stori vsaj v snu, če so že okoliščine nemogoče. In to je hkrati tudi moje stališče do te naše vojne: ta vojna ni bila nujna, zakuhali so jo drugorazredni igralci in slabi učenci, lopovi in kriminalci.

Toda Filip se ne uresniči v snu, njegova volja, radoživost je v vsej tej grozi in bedi, ki jo doživlja, na neki način najbolj presenetljiva.

Konec je epistemološko odprt, tako da sta možni dve branji. Je to začetek novega vzpona ali v resnici padec in je bilo vse drugo le sen – odločitev prepuščam bralcu. Tisto, kar je bistveno, pa je ravno ta samouresničitev: to, da je Filip uresničil svojo dušo, sebe kot resnično človeško bitje. Kajti to, kar človeka dela človeka, je, da gre ne glede na okoliščine skozi življenje pokončen.