»Po tam slišanem sem za to, da vse razprodamo takoj! Niso drugi krivi, ampak smo krivi sami. Pričakoval sem neko faktično razpravo, tam je šlo pa za politiziranje, ki ga ne morem sestaviti s tem, da moram sam po pol leta pridobivati dokumentacijo za to, da lahko začnem minimalen projekt,« je besnel mimo prišlek. Ni bilo druge, kot da se zadeva naknadno ogleda na MMC. In? Jah, kakor koli podobna citiranju učbeniške snovi se lahko izvajanja poslanca Mesca in drugih sodelujočih tudi zdijo, se s tam povedanim človek lahko zgolj strinja. Predvsem s tezo, da če nismo sposobni upravljati lastne države, vključno z državnimi podjetji, potem niti nima smisla, da se državo sploh gremo. Ta »staropravdna« teza v svoji nespornosti ponuja zanosnost, kakršne ni bilo naokoli lep čas, če državljanstvu česa zares manjka, je pa to državljanski zanos. Občutek, da gre za nekaj, »kar je prav«. Gorečnost nekaterih prisotnih je bila mestoma malodane religiozno-militantne narave, tako da je tam prisotni šef GZS lahko slišal tudi, da je debil, in se je s skrajnimi napori pri izvajanju izvil iz situacije, ki bi se lahko zanj sprevrgla tudi v mišljenjski »linč«. No, k nečemu ta zanosnost, da bi bivanje v naši skupnosti resetirali v smeri večje pravilnosti, ne prispeva. Ne prispeva k opogumljanju individualizma, v naši očetnjavi itak eni nevarnejših oblik bivanja.

O čem govorim? Eden številnih klasičnih primerov je s konca devetdesetih, ko se je takratno vodstvo RTVS odločilo, da bo vplačalo denar v mednarodno delniško družbo Eutelsat, kar je bila investicija, ki se je kaj kmalu izkazala za eno najboljših poslovnih potez omenjenega zavoda. »Tukaj je v ozadju zagotovo neka mučka,« je bila takrat osrednja teza številnih poklicnih sumničavcev, vključno s politiki in novinarskimi kolegi, gre pa za vnaprejšnjo stigmo, da si, če posluješ, zagotovo lopov. Ta naravnanost je v naših krajih izrazita kolektivno mišljenjska cokla, ki pa generira stanje, da je najboljša taktika preživetja prilizovanje tako imenovanemu pojmu »malega človeka«. Torej taistemu, ki je v devetdesetih hlinil poškodbe vratu, ki dandanes na volitvah družno izvoli neki novi up, na katerega pa dva meseca kasneje tudi že pljuva. In taistega, ki ti, potem ko si mu dal že tri cigarete, pri četrti ga pa zavrneš, takoj zariplo odbrusi, da si del iluminatske zarote proti njemu.