Danes je Francija, z njo pa tudi vsa Evropa, enotna in solidarna. Svinčniki so v zraku. Napisi Jaz sem Charlie so dvignjeni visoko v zrak. Gre za svobodo mišljenja, za svobodo izražanja, gre za temeljne vrednote sodobne Evrope. Res gre tudi za to. Vsaj na prvi pogled gre predvsem za to. Pri dogodkih spominske in pietetne narave, sploh če nosijo tako neizmeren simbolni naboj, kot je današnji, je včasih dobro zaobjeti z enim dobronamernim pogledom. In nato hitro pogledati proč. Ne tokrat.

Že v naslednjem koraku se človeku zastavi kup vprašanj in dilem. Recimo, ali je več sprenevedanja v pozivu francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki je pod geslom vsesplošne enotnosti povabil na zborovanje v Pariz tudi vodjo skrajnodesne Nacionalne fronte Marine Le Pen, ali v humanističnem sprenevedanju Marine Le Pen, ki je resda na ločenem shodu v podporo »evropski kulturi in vrednotam« razmišljala zgolj in samo o tem, kako kar najbolje kapitalizirati darilo svojih islamskih bratov po krvi, orožju in sovraštvu. Kajti ta nedelja ni samo dan za spomin in opozorilo, je tudi dan za slavje. Lep del Francije in lep del Evrope sta po končanih prireditvah svinčnike in napise mirno pospravila v žep in začela dvigovati kozarce s šampanjcem. Radikalna desnica danes praznuje po vsej Evropi in po vsem svetu. Pa naj gre za radikalne interpretacije islama, ki z islamom nimajo zveze, za radikalne interpretacije krščanstva, ki s krščanstvom imajo zveze, za radikalen patriotizem ali domoljubje, ki z odgovornostjo in dejanskim odnosom nima zveze, ali pa za kakšno peto variacijo preprostosti in linearnosti. Vsi ti, ki drug drugega vzpostavljajo, ki drug drugega hranijo, ki drug drugega omogočajo in osmišljajo, danes praznujejo. Njihovi mehanizmi izključevanja in sovraštva so pod spolirano gladino solidarnosti pridobili bivanjsko pravico in legitimnost.

Ko človek vrže v isti lonec vse širše reke ljudi, ki se stekajo mimo zatemnjenih katedral, vse večjo legitimnost, ki jo radikalne interpretacije s svojimi norostmi podeljujejo druga drugi, in ogromen, praktično neskončen bazen »ciljne publike« za rekrutacijo ekstremistov te ali one vrste, postane stvar skrajno neokusna, že kar strašljiva. V tem smislu ni popolnoma nobenega dvoma, da ima Evropa problem. Resen problem. V njeni lastni maternici namreč raste nepregledno število malih tempiranih bomb, njena lastna mladina, ki jezna in brez prihodnosti tava in samo čaka, da jo nekdo osmisli. Čim bolj radikalno, linearno, izčiščeno in jasno, tem bolje. Čim bolj odločno in jezno, tem bolje. Ne gre se slepiti niti za trenutek: vedno je bil in vedno bo razlog za ekstremne kretenizme (sicer se ga ustvari), vedno je bila in vedno bo radikalna interpretacija te ali one religije ali ideologije (sicer se jo iznajde). To sploh ni vprašanje. Vprašanje, če se ozremo nazaj, je, ali nismo imeli že do zdaj morda več sreče kot pameti, da se v tej množici degradiranih in izgubljenih ni aktiviralo več tempiranih bomb. Pa naj gre za tip križarskega viteza a la Anders Breivik, ki je v boju proti islamizaciji Evrope pospravil sedeminsedemdeset ljudi, ali masaker Romov na Madžarskem, ki so ga Orbanove oblasti tiho pometle pod preprogo, ali pa za kaj tretjega. In vprašanje, če se ozremo še naprej, je, v kolikšni meri se Evropa in vsi mi zavedamo dimenzij problema, predvsem pa kaj znamo, zmoremo in kaj smo pripravljeni storiti, da ne pridemo v fazo »nekontrolirane« kemijske reakcije med osnovnimi delci.