Po prepričanju razpravljalcev na sobotnem kongresu se bo SD lahko dvignila s sedanjega dna, če jo bo javnost dojela kot stranko, ki dosledno uresničuje svoja socialdemokratska izhodišča. A so hkrati v vodstvo SD izvolili ljudi, ki večje socialdemokratske prepoznavnosti nimajo. Pri postavitvi Dejana Židana možnosti izbire sicer niso imeli, saj je bil edini kandidat za predsedniško mesto. Dejstvo pa je, da javnost aktualnega kmetijskega ministra, ki je v SD vstopil pred tremi leti, s socialno demokracijo ne povezuje. Tudi podpredsednica Tanja Fajon veliko daljšega članstva v SD nima, je pa pri predstavljanju svojih socialdemokratskih zaslug retorično spretnejša kot Židan. Novi podpredsednik SD Janko Veber se sicer ponaša z daljšo strankarsko potjo, a je bolj kot po svojih stališčih prepoznaven po spretnem presedanju z ene na drugo pomembno funkcijo.

Stranka bi morala opraviti natančno analizo porazov lanskih volitev in imeti jasno vizijo, kako naprej, je bilo dokaj enotno stališče kongresa SD. A so analizo namesto vodstva v sobotnih kritičnih nastopih »pisali« delegati sami, z vizijo, ki jo je Židan predstavil v svojem kongresnem govoru, pa zbranih ni prepričal (večji aplavz je prejel Lukšič za nastop, ki je bil tokrat presenetljivo spravljiv, a v znanem glasnem samopromocijskem slogu). Namesto da bi predstavil konkretne projekte, pri katerih bo SD vztrajala, je namreč Židan izpostavljal splošno vizijo družbe, »ki bo stoodstotno dobra za vse«, njegov nastop pa večjega motivacijskega naboja ni vseboval. Židanov poziv, naj k uresničitvi te vizije pristopijo tudi vse druge politične stranke, je mogoče razumeti predvsem kot težnjo, da bi po izključevalni Lukšičevi politiki javnost SD spet dojela kot povezovalno stranko. In da bi jo prepoznala kot stranko, ki je drugačna od Združene levice. ZL namreč Socialne demokrate sili k iskanju novega političnega prostora na levici in postaja – še zlasti s protiprivatizacijskimi pobudami – prava nočna mora SD.

Kongresni razplet večjega optimizma v vrste SD torej ni prinesel. Na to kažejo tudi nekatera njihova prva tiha pokongresna razmišljanja, da ima stranka, če Židan pri njenem vodenju ne bo uspešen, še nekaj kadrovskih adutov (pri čemer v ospredje vse bolj postavljajo ministrico za delo Anjo Kopač Mrak). Pa tudi njihova samoprepričevanja, da volilci po slabih izkušnjah z novimi strankami do teh na prihodnjih volitvah vendarle ne bodo več zelo velikodušni.