»Podjetniki potrebujemo strategijo razvoja Slovenije, središči pa jo lahko zelena ekonomija,« je med drugim prepričan Matej Feguš, lastnik in direktor podjetja Donar, ki naj bi leto 2014 zaključil rekordno v 25-letni zgodovini podjetja s 5,1 milijona evrov prihodkov (končnih bilanc še nimajo), kar je več kot enkratno povečanje glede na leto 2013, ko so ustvarili 2,37 milijona evrov. Rast je gazelje dinamična, a Feguš, ki je v letu 2011 postal večinski lastnik tega sicer družinskega podjetja, ki je nišni igralec na področju izdelovanja ergonomskih stolov, pristaja na zmerno in preudarno trajnostno rast.

Hitra rast je lahko tudi past

»Prepričan sem, da zelo hitra rast hkrati pomeni tudi veliko pasti,« pravi direktor Donarja, ki tako kot zadnja leta gazele ob rasti prodaje in zaposlenih ter nenehnem vlaganju v razvoj, ki skupaj s promocijskimi in prodajnimi aktivnostmi znaša skoraj desetino prihodkov, občutno zmanjšuje svojo zadolženost. Ta je lani znašala 37 odstotkov, leto prej pa še 53 odstotkov.

Zato bodo z ekipo, ki trenutno šteje 20 zaposlenih, letošnje leto namenili predvsem krepitvi tržne pozicije, kakovosti izdelkov in kadrom. Še posebej potrebujejo tehnologe, ki bi v sodelovanju z oblikovalci iz novih materialov razvijali nove stole. Idej imajo veliko, predvsem v uporabi lahko razgradljivih materialov in v dizajnu, ki je v službi uporabnosti. Povpraševanje po njihovih izdelkih je veliko, tako po pisarniških stolih kot stolih za dom, kot je beatnik, predvsem na trgih Skandinavije in držav Beneluksa, po novem pa tudi ZDA in Avstralije.

Največ prodajo na skandinavskih trgih (Danska, Švedska, Norveška skupaj pomenijo 67 odstotkov prodaje), v Franciji pa desetino. To pa so trgi, ki kakovost potrjujejo tudi s plačilom nekoliko višje cene. V Sloveniji prodajo za šest odstotkov. »V Sloveniji še vedno prevlada cena in ne kakovost. Tudi zato smo se nekoliko odmaknili od javnih razpisov. V tujini na primer so razpisi za posel z javno upravo na dokumentaciji v sedmih fasciklih, v Sloveniji na nekaj papirjih. To kaže, koliko je nekdo dejansko vložil energije in časa za izpeljavo dobrega posla. Ali se bodo javni razpisi pri nas tudi zares spremenili, kot napoveduje pristojni minister, torej da se bo upoštevala tako cena kot tudi kakovost, bom verjel, ko jih bom videl,« je dejal Feguš.

Vlaganja v razvoj

Lanskoletna izjemna rast prodaje je plod večletnega dela, promocije na sejmih in ustvarjanja zaupanja s partnerji. Ključni razvojni zagon je podjetje dobilo, ko je Feguš 2011 tudi lastniško prevzel podjetje, kar je pomenilo hitrejše uresničevanje razvojnih projektov. Je pa nujno ves čas vlagati v razvoj. »Razvoj je sicer drag, vendar če na leto ne vložiš vsaj nekaj odstotkov v razvoj in posodobitve, uspeha ne bo. Zato je nujno aktivnejše sodelovanje univerze, agencij, inkubatorjev in gospodarstva. To je še precej slabo.«

Za zdaj bodo naročila izpolnjevali v okviru svojih obstoječih proizvodnih zmogljivosti v Ljubljani, saj nekajmesečna intenzivna prizadevanja za nakup podjetja Stol & Stol, ki je močno zdesetkan nadaljeval dejavnost nekdanjega kamniškega stolarskega giganta Stol, še niso obrodila sadov.

Feguš razpleta ne komentira, mu je pa žal, da ima Slovenija tako ignorantski odnos do svojih blagovnih znamk in da se slovenska lesna industrija (pa tudi obutvena in tekstilna) ni znašla v spremenjenih gospodarskih razmerah. »Pravzaprav z množično proizvodnjo ni bilo nič narobe. Se pa ni prav nič delalo za razvoj in prepoznavnost lastnih blagovnih znamk v tujini, za kreativnost, spremljanje trendov in predvsem postavljanje novih trendov. Ni dobro, da smo v večini primerov samo sledilci, ne pa ustvarjalci, pa bi lahko bili, saj imamo dovolj znanja.«

Zato morajo biti po njegovem mnenju v podjetjih predvsem vodilni ljudje tudi kreativni, vizionarski in strateški, in da cilje podjetja postavljajo na daljši rok. Da so kreativni izdelki iz lesa zagotovo dobra priložnost za uspeh na trgu, dokazuje tudi zen egg, leseno jajce iz masivnega lesa, ki je eden zadnjih slovenskih projektov na Kickstarterju, saj je prava uspešnica. »Američani na primer sploh niso mogli verjeti, da lahko tak izdelek iz lesa stane samo 18 dolarjev. To je dokaz, kaj se da narediti s kreativnim izdelkom, dobro izvedbo in odlično komunikacijo, ki je ključnega pomena.«

»V nekaj letih se bomo morali zagotovo seliti, saj so zdajšnji prostori, kjer imamo sicer tudi 800 kvadratnih metrov za razvojni studio, ki naše partnerje zelo hitro prepriča, da smo zaupanja vredni, premajhni,« pripoveduje Feguš, ki je s svojim podjetjem znotraj slovenske konkurence 410 podjetij v letu 2013 pri dobičku in višini sredstev dosegal 10. mesto, po kapitalu 9., po dodani vrednosti 14., pri prihodkih pa 7. mesto.

Ob tem pokaže na že deset let zapuščene prostore Mostovne, ki je le nekaj deset metrov stran od Donarja. »Ljubljana ima kar nekaj takih hal. Škoda je, da propadajo. Za podjetja, ki želijo večje proizvodne prostore, ali pa za druge, na primer družbene dejavnosti, je zagotovo dobra rešitev, če se lahko preselijo v že obstoječe hale, namesto da se odločajo za novogradnje.«

Kakšna bo Donarjeva rast v letu 2016 in 2017 ne more napovedati, saj sodelujejo z izjemno velikimi partnerji, ki so vodilni na trgih ZDA in Avstralije. Bo pa to verjetno bolj jasno poleti, ko bodo že imeli povratne informacije, ki jih bodo dobili na sejmih v New Yorku, Milanu in Londonu.

»Prisotnost na sejmih je nujna, da partnerji sploh vedo, kdo stoji za izdelki, kdo so ljudje, ki skrbijo za razvoj in prodajo produktov. Tako se namreč zgradi zaupanje. Brez zaupanja pa uspešnega sodelovanja ni. Svoje partnerje zato tudi večkrat povabimo k nam in jih izobražujemo. Zagotovo je prednost, da prihajamo iz Slovenije, saj je Slovenija izjemno lepa država in tudi zato se partnerji vedno znova vračajo k nam.«

Strategija je nujna

Sicer ima po njegovem mnenju Slovenija največji razvojni potencial na področju zelene ekonomije tako v turizmu kot pri izrabi obnovljivih virov energije. »Les, ki ga na primer mi uporabljamo, je v manjši meri iz Slovenije, večina ga pripotuje k nam iz Bosne čez Italijo. Slovenija mora prepoznati svoja naravna bogastva, kot je na primer les, od katerega imajo trenutno še vedno največ koristi kupci hlodovine, ki dosega tudi visoko dodano vrednost, in jih postaviti v srčiko svoje razvojne strategije, ki jo tudi podjetja težko čakamo. Država mora imeti strategijo in cilje, kateri so strateški trgi in ključne industrije, mi podjetniki bomo potem že naredili svoj posel. Brez ključnih smernic in ob neprijaznih ukrepih za gospodarstvo je to težje. Tudi s tem si je država po zaslugi politikov zapravila zaupanje, nezaupanje pa je preželo praktično vse družbene pore.«