Po povečanju imajo vse tri enako dolžino, 225 metrov, najbolj pa se razlikujejo po pogojih za tekmovanja. Tekme v Vikersundu so zvečer pod žarometi, skakalcem pa daljše polete omogoča tudi večja gostota zraka. Prizorišče je dejansko na nadmorski višini morja, kar poveča plovnost letalca, da v zraku ostane dlje časa. Tekme na Kulmu so popoldne, ko letalnico prekrije senca, zato je malo možnosti za pomoč vzgonskega vetra, s čimer so možnosti za rekord skoraj nične. V Planici so tekme dopoldne in v dolini so spomladi v sončnem in toplem vremenu idealne razmere, da zapiha vzgonski veter. Ta je ob vrhunski formi tekmovalca, pogumu letalca in vodstva tekmovanja ter odlični pripravljenosti letalnice eden od pogojev, ki se morajo povezati v celoto, da je dosežen svetovni rekord.
Možnosti za rekordne daljave so se zmanjšale z novimi pravili o velikosti dresov, ki so zdaj precej ožji kot v preteklosti, ko so v Planici kot po tekočem traku postavljali nove mejnike. Ob ožjih dresih je vse bolj pomembna tudi tehnika skakalca, posebej v območju, kjer se dosegajo rekordne dolžine. Kdor pristaja z velike višine, nima možnosti.
Na najdaljše polete lahko upajo tisti, ki se znajo plaziti v zadnjih metrih, predvsem pa jih ne sme biti strah, ko ima skakalec občutek, da bo priletel v ravnino. Po številu zmag na tekmah v poletih je prvi zvezdnik Avstrijec Gregor Schlierenzauer, a trenutno nima forme za zmage in rekorde. V slovenski vrsti sta aduta Robert Kranjec in Jurij Tepeš, ki ima sloves svetovnega prvaka v pogumnosti in predrznosti. Nemec Severin Freund z včeraj najdaljšim rekordnim poletom Kulma (237,5 metra) upravičuje sloves branilca naslova svetovnega prvaka v poletih iz Harrachova lani. Vselej je treba računati na japonskega veterana Noriakija Kasaija, Norvežane, ki so glede poguma pravi potomci Vikingov, Slovenca Petra Prevca…
