Če si še niste voščili, potem je zdaj zadnji čas, da si zaželite nekaj lepega, predvsem pa uresničljivega, kajti v tej državi ni več dovoljeno sanjati in tudi zapiranje oči in močna želja ter trikratno udarjanje s peto ob peto ni več dovolj, da bi vas poneslo v boljše čase. Pa čeprav se bencin ceni na vsakih 14 dni. Kajti denar od bencina ne konča na cesti, pa bi bilo dobro, če bi. Če se ga že meče skozi okno in vtika v neka brezna brez dna, bi bilo prav, da konča tudi na cesti. Kajti zadnje »ugotovitve« strokovnjakov so več kot razlog za blede obraze. Pa ne oblastnikov ali tistih, ki bi morali skrbeti za to, blede obraze dobivamo mi, ki ob vsakoletni registraciji plačamo še nekakšno nadomestilo za uporabo cest, če se temu tako reče. Cest, ki že dolgo niso več vredne svojega imena. Raje jih imenujmo kolovozi, kozje stezice, nedokončana gradbišča, kakor koli, samo ceste ne več.

Torej, doktorji in drugi znanstveniki »gumarabike« so ugotovili, da naj bi do leta 2017 brez ustreznega vlaganja kar 90 odstotkov cest v podalpskem pašaluku bilo v slabem ali zelo slabem stanju. Vozniki to vemo že zelo dolgo, kajti živimo v realnem svetu ter poskakujemo in uničujemo avtomobile na realnih slovenskih cestah. Oblastniki pa premetavajo milijone evrov z enega na drug konec, na koncu pa zgroženo ugotavljajo, da bodo morali, če se nič ne bo spremenilo, kakšno cesto tudi kar zapreti ali jo celo narediti na novo. Bravo, najbolje, da kar vso državo zapremo, zadnji naj ugasne luč, ključ od kleti, v katero bi zaprli vse te, ki so si nagrabili lepe denarce na račun davkoplačevalcev, pa vržemo daleč stran. In to o zapiranju cest, da ne bo pomote, to ni znanstvena fantastika, to je povsem sprejemljiva realnost.

Zatorej, presedlajmo na sredstva javnega prevoza. Vlak je nekaj, česar že dolgo nisem preskusil, a po besedah znancev zadeva deluje vsaj tako dobro kot mestni promet. In če nič drugega, je lahko zanimiv eksperiment tudi kak izlet z mestnim avtobusom. Miselnost, da se z njimi vozijo le tisti, ki nimajo ali jim ni uspelo, nas je premaknila v štirikolesne pločevinaste konzerve, ki pa nam vedno bolj parajo živce. A glej ga zlomka, mestni promet deluje predobro, da bi njihove uporabnike stigmatizirali kar z levo roko. Ne, počasi bodo frajerji tisti, ki se vozijo z avtobusom. Ni treba veliko, mogoče kakšna majica »jaz, srček, bus«, natakniti jo kakšnemu znanemu Slovencu ali Slovenki in smo že skoraj tam.

A pred tem je tukaj še zima, sneg… Mah, koga to še zanima, božič je za nami, novo leto tudi. Zdaj so na vrsti pravi problemi. Doroteja iz Oza je to znala, trikrat udariti s petami in že je bila doma, mi, pohlevni Slovenci pa tega ne znamo in ne zmoremo. Pa naj še tako nabijamo s petami.