Mostovi povezujejo. Tako so nekoč rekli, ko so nasprotna bregova reke ali doline povezali z mostom. Resnično ali v prenesenem pomenu, tistim mostovom v glavi in srcu ali pa z veličastno gradbeno konstrukcijo. Slednje je uspelo Američanom, leta 1883 odprti Brooklynski most pa je od takrat eden od zaščitnih znakov »velikega jabolka«. Granitna konstrukcija, prepletena z jeklenicami, ki delujejo kot pajkova mreža, prečka Vzhodno reko ter povezuje Manhattan in mestece Brooklyn. Da, Brooklyn je bil nekoč samostojno mestece na drugi strani reke, vse do uradne združitve z New Yorkom leta 1898, ko so se mu pridružili še Staten Island in nekaj manjših okoliških mestec.

Ustvaril ga je John Augustus Roebling, eden od pionirjev pri načrtovanju jeklenih visečih mostov. Rojen je bil leta 1806 v Nemčiji, študiral je v Berlinu in pri 25 letih emigriral v Pensilvanijo, kjer se je najprej poskušal kot kmet, a mu to delo ni šlo od rok. Kasneje se je preselil v glavno mesto Harrisburg in začel delati kot inženir. Ustanovil je tovarno jeklenic in se posvetil konstrukciji visečih mostov. Vse do njegovih iznajdb so bili ti mostovi znani kot izredno nestabilni in nevarni, radi so se porušili zaradi močnih vetrov ali preobremenitev, njegova največja konstrukcijska mojstrovina pa je mreža jeklenic na vsaki strani mostu, ki ga stabilizira in okrepi. S tako konstrukcijo je postavil mostova na Niagari in čez reko Ohio v Cincinnatiju. To mu je prineslo dovolj dobra priporočila, da so ga leta 1867 izbrali za konstruktorja mostu čez Vzhodno reko, s čimer je zasnoval prvi jekleni viseči most s takim razponom. Most je tako v celoti dolg 1825 metrov, med obema nosilnima stebroma meri 486 metrov, pod njim pa je 41 metrov do vodne gladine. »Ko bo most narejen v skladu z mojimi načrti, ne bo samo največji med vsemi, ampak bo najveličastnejši in dokaz, česa vsega so inženirji zmožni,« je začetek gradnje pospremil njegov stvaritelj John Augustus Roebling.

Žal je že začetek gradnje zaznamovala tragedija. Roebling si je pri merjenju lokacije leta 1869 poškodoval palec na nogi, ko je nanj padel čoln, zaradi česar so mu morali palec celo amputirati, zaradi okužbe s tetanusom pa je tri tedne kasneje umrl. Tako je vodenje gradnje prevzel njegov takrat 32-letni sin Washington Roebling, ki v tem poslu ni bil novinec, saj je pred tem resno sodeloval z očetom pri drugih projektih, pomagal pa mu je tudi pri samem snovanju mostu čez Vzhodno reko. Gradnja je bila takrat seveda zelo zapletena, za izdelavo temeljev so morali v reko potopiti posebne lesene škatle, v katere so dovajali zrak za delavce, ki so gradili temelje, sočasno pa so na tak način preprečili, da vanje ni vdrla voda. Delavci, ki so garali za dva dolarja na uro, so si pomagali z ročnim orodjem in dinamitom, borili so se s slabim zrakom in nevarnostmi, povezanimi z delom pod višjim zračnim tlakom, kar se je pokazalo še posebno nevarno pri dviganju na površje. Več kot sto delavcev je utrpelo hude poškodbe zaradi dekompresijske bolezni, med njimi je bil tudi Washington Roebling, ki je zaradi te bolezni ostal delno paraliziran do konca svojega življenja. Ker sam ni mogel biti več prisoten pri sami gradnji, je to nalogo prevzela njegova žena Emily, on pa je gradbišče opazoval od daleč s teleskopom. Naslednjih enajst let je bila Emily ključna povezava med Roeblingom in delavci na gradbišču.

Celotna gradnja je tako trajala kar 14 let, pri izgradnji je sodelovalo več kot 600 delavcev, ves projekt pa je stal takratnih 15 milijonov ameriških dolarjev ali preračunano v današnje razmere: okoli 380 milijonov dolarjev. Pri tem je umrlo malo manj kot 30 ljudi. 24. maja 1883 je bilo uradno odprtje mostu, ki so se ga seveda udeležili vsi, ki so v New Yorku in Brooklynu takrat kaj pomenili, od predsednika države Chesterja Arthurja do guvernerja New Yorka. Prišli pa so seveda tisoči radovednežev, ki jim je ta most olajšal življenje in delo. Kot prva je lahko most prečkala ravno Emily Roebling, s petelinom, simbolom zmage, v naročju. V prvih 24 urah je nato most peš prečkalo okoli 250.000 ljudi, na zgornji platformi, ki je narejena izključno za pešce, medtem ko je spodnji del rezerviran za vozila. Približno leto po odprtju so kot dokaz o stabilnosti mostu čezenj spustili karavano 21 slonov, danes pa ta značilni simbol New Yorka, ki je služil kot kulisa za številne filme, knjige in celo risanke, o njem pa poje tudi Frank Sinatra (Nebesa te gledajo z Brooklynskega mostu), dnevno prečka okoli 150.000 vozil in pešcev.

Emily Roebling je umrla leta 1903, njen mož Washington pa leta 1926. O njem velja omeniti tudi, da se je boril v ameriški državljanski vojni in bil udeleženec nekaj znanih bitk, med drugim pri Antietamu in Gettysburgu. Družina Roebling je skozi čas utrpela kar nekaj izgub, Washingtonov nečak je na primer življenje izgubil leta 1912 kot ena od žrtev potopitve Titanika. Brooklynski most je kmalu po odprtju postal tudi kraj žalostnih dogodkov, saj je mnogo tistih, ki niso videli več izhoda iz svoje stiske, življenje končalo s skokom v hladno Vzhodno reko. Prva žrtev pa je bil Robert Odlum, ki je samovoljno skušal premagati visoki most in se je skoraj natanko dve leti po odprtju mostu ponesrečil pri svojem poskusu.