V letu 2014 je po zadnjih podatkih najbogatejših 400 Zemljanov povečalo svoje premoženje za 92 milijard dolarjev. Samo družina Walton, ki ima v lasti ameriški Walmart – veliki generator revščine v Ameriki – ima toliko premoženja kot 42 odstotkov najrevnejših Američank in Američanov skupaj. »Interesi najbogatejših pa se vse gosteje zapisujejo v politične odločitve po vsem svetu,« opozarja direktor vladnih študij na ameriški Brookings Institution.

V Angliji je decembra završalo, ko je vlada s spremembo zakonodaje dovolila za skoraj četrtino višje donacije za volilne kampanje, kar bo torijcem omogočilo, da bodo za letošnjo volilno kampanjo porabili trikrat več kot laburisti. V Ameriki omejitev donacij političnim strankam tako rekoč več ni, v zakon o proračunu za leto 2015 pa se je prerinil tudi člen, ki razgrajuje del ukrepov za omejitev bančnih špekulacij. Ekonomist Paul Krugman opozarja, da gre za člen, ki je bil napisan v finančni multinacionalki Citigroup. EU je pri zadnjih usklajevanjih direktive proti pranju denarja sredi decembra z dovoljenimi izjemami izvrtala luknje v zahtevo, da morajo biti vlagatelji in lastniki skladov ter podjetij javnosti poznani.

Velika koncentracija bogastva in netransparentnost sta najbolj nevarna kombinacija, opozarja Darrell M. West. »Milijarderji blokirajo imenovanja in ukrepe, ki jim niso po godu, ter vplivajo na politične kampanje povsod po svetu. Nekateri sami kandidirajo za politične funkcije, čemur prej kot izjemni uspehi po navadi sledijo korupcijske afere.«

Ustanovni direktor Centra za tehnološke inovacije in nekdanji profesor univerze Brown se v svojih raziskavah že leta osredotoča na vpliv tehnologije na javno upravo, izobraževanje ter zdravstvo, o čemer je napisal tudi vrsto knjig. K pisanju najnovejše pa ga je gnal strah pred vse večjim vplivom velikega denarja na politiko. Ta postaja vse večja grožnja demokratični ureditvi države, v kateri živi. »A gre za globalni fenomen,« opozarja. Milijarderji živijo na vseh kontinentih in koncih sveta. Sam upa, da bo globalnost vedenja in moč ukrepanja zavzetih državljanov močnejša od globalnega kapitala. Ta igra trenutno ključno vlogo pri političnem vodenju sveta, v katerem živimo.

V knjigo ste vključili lastno zgodbo ameriškega sna, o tem, kako vam je uspelo iz družine kmetov mlekarjev priti do Washingtona in vplivne akademske kariere. Demokracija naj bi kot politični sistem to zagotavljala – enake možnosti za vse. Katere konkretne zgodbe pa razkrivajo to, kar ste sami poimenovali wealthification – popremoženjenje družbe, ki razblinja ameriški sen in spodjeda demokracijo?

Veliki denar, torej izjemno bogastvo posameznikov, je pokvaril ameriško demokracijo. V trenutnem političnem sistemu imamo toksično kombinacijo velike koncentracije bogastva in tajnosti. Bogataši namenjajo na desetine in stotine milijonov dolarjev, da bi vplivali na zakonodajne postopke in odločitve v parlamentu. Njihova osebna politična prepričanja so mnogo bolj konservativna kot politična prepričanja splošne ameriške javnosti. Uspelo jim je skrčiti številne javne vladne programe, namenjene zagotavljanju enakih družbenih in ekonomskih možnosti. Cena izobraževanja je danes v Ameriki višja, kot je bila. Davčni sistem so spremenili tako, da je več ugodnosti in olajšav za bogate. Hkrati kupujejo milijarderji medijske hiše, kar jim omogoča nadzor nad informacijami. Vse te spremembe in procesi so povzročili resne probleme v delovanju našega političnega sistema.

Se klestenje javnih služb in programov jasno prevede v koristi za najbogatejše?

Javne politike so se spremenile predvsem tako, da dopuščajo ljudem, da ustvarijo in kopičijo bogastvo. Pred leti smo imeli mnogo višjo dohodninsko stopnjo za tiste, ki so zaslužili največ. Z davki na zvezni ravni so poskrbeli, da je bilo dražje, če se je bogastvo prenašalo z ene generacije na drugo. Obstajale so omejitve, koliko denarja lahko ljudje namenijo za volilne kampanje. Te javne politike so se spremenile tako, da koristijo najbogatejšim in hkrati otežujejo povprečnemu državljanu uresničenje ameriškega sna.

Ljudje po vsem svetu so v Ameriki videli obet svobode, demokracije in priložnosti; vzor in kulturo, ki je bila moderna, privlačna. Kako koncentracija bogastva spreminja to podobo Amerike in njen vpliv?

Ameriški politični prostor in oblikovanje politik sta danes v mnogočem problematična. Ljudje na vseh koncih sveta to jasno vidijo. Posledica je izguba zaupanja v ameriško globalno vodenje, zaupanja v idejo Amerike. To jasno vidimo pri zunanji politiki. Rusija je postala mnogo bolj odločna in aktivna. Kitajska se vzpostavlja kot center moči. Ljudje se sprašujejo, kaj se dogaja v ZDA.

In to neposredno povezujete s koncentracijo bogastva in njenim vplivom na ameriško politiko?

Seveda. Obstaja povezava med tem, kako potekajo politični procesi pri nas in kako ljudje po svetu gledajo na ZDA. Če vidijo, da je naš demokratični sistem vse bolj pokvarjen zaradi velikega denarja v rokah peščice posameznikov, to spodkopava moralno avtoriteto ZDA, da kakorkoli komentira ali kritizira. To vpliva na ameriško zunanjo politiko. Amerika težje vodi na globalni ravni, če ljudje nimajo zaupanja v delovanje našega političnega sistema.

Napisali ste knjigo o milijarderjih sveta. Chrystia Freeland, kanadska novinarka in sedanja poslanka, pravi, da se oblikuje globalni elitni razred, ki ne priznava, niti mu ni mar za nacionalne države. Se strinjate s tem?

Po vsem svetu so bogataši, ki jih lahko vidimo kot nosilce velikanske moči predvsem v svojih državah. Po podatkih revije Forbes je na svetu 1645 milijarderjev. Tretjina jih živi v Ameriki, drugi dve tretjini v drugih delih sveta. Na Kitajskem je danes ogromno novih milijarderjev, več kot v katerikoli drugi državi. Tam se ustvarja veliko bogastva in gospodarska rast je še vedno relativno visoka. Nekateri vzorci političnega vpliva, ki jih vidimo v ZDA, se pojavljajo tudi drugod. Med raziskovanjem sem ugotovil, da so milijarderji kandidirali za politične položaje v več kot ducatu držav. Praviloma vselej zmagajo. Silvio Berlusconi, ki je bil dolga leta italijanski predsednik vlade, je le najočitnejši primer. Veliko družb po svetu se trenutno sprašuje o povezavah in soodvisnosti med bogastvom in politiko. A različne države se s temi vprašanji soočajo na različne načine. Kitajska in Rusija držita svoje milijarderje pod nadzorom ali jih preganjata, da ne bi ogrozili obstoječega političnega sistema in razmerij moči. Na drugi strani vidimo, da je Ukrajina sprejela in izvolila milijarderja za predsednika.

In v Ameriki?

V Ameriki smo imeli nekaj milijarderjev, ki so se odločili kandidirati za politične funkcije. Zagotovo najuspešnejši je bil Michael Bloomberg, ki je bil tri mandate župan New Yorka. A ameriški milijarderji večinoma raje delujejo za kulisami, v zaodrju. Veliko denarja bodo potrošili, da bi vplivali na rezultate volitev, naročili in zakupili bodo oglasni prostor, ki promovira politike, ki si jih želijo, polaščajo se medijev. To so glavni načini njihovega vplivanja na politični proces.

So skupine ameriških milijarderjev jasno povezane s političnimi »družinami«, bodisi Clinton ali Bush?

Priča smo vzponu in krepitvi političnih dinastij. Družine Kennedy, Bush, Clinton so najbolj vidni primeri. Njihova moč se pretaka na zelo različne načine in ima različne posledice. Težava je, da je kandidatura za politično funkcijo v ZDA postala zelo draga. Biti moraš ali zelo bogat ali pa dovolj viden in vpliven, da lahko zbereš dovolj denarja za kandidaturo.

Zelo verjetno je, da bodo kampanje za volitve 2016 presegle 6 milijard dolarjev. To bodo izjemno drage volitve. Na vmesnih volitvah za kongres in senat, ki smo jih imeli jeseni, se je obrnilo skoraj 4 milijarde dolarjev. Tako drage kampanje povečujejo moč in vpliv tistih, ki imajo veliko denarja. To pa pomeni, da so politični voditelji mnogo bolj odvisni od njih in vezani nanje.

Se lahko veliki denar zaustavi in njegov vpliv zmanjša?

Zagotovo. Če pogledamo zgodovino ZDA zadnjih sto let, vidimo, da je obstajala izjemno visoka koncentracija bogastva v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Skozi serijo sprememb v davčni politiki in z zagotavljanjem javnih storitev in javnega dobrega po prvi ter nato po drugi svetovni vojni se je koncentracija bogastva zmanjševala in dosegla svoj minimum v petdesetih in šestdesetih letih. A v zadnjih štirih desetletjih se koncentracija dohodka in razslojenost družbe ponovno krepita. Dosegli sta enako raven kot na vrhuncu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Ta zgodovinski vzorec dokazuje, da se koncentracija bogastva lahko spremeni, veča ali manjša, odvisno od javnih in davčnih politik, za katere se posamezne države odločijo. Če bi se v ZDA odločili, da v neenakosti prepoznamo resen problem, bi lahko javni denar namenili za to, da se vsakomur zagotovi možnost izobraževanja, da ima vsak dostop do zdravstvene oskrbe. Z višjo obdavčitvijo najbogatejših bi lahko dosegli velikanske spremembe v delovanju družbenega in političnega sistema.

A besede Franklina D. Roosevelta, da »podjetje, katerega preživetje je odvisno od tega, da svojim delavcem plača manj, kot potrebujejo za preživetje, nima pravice delovati v Ameriki«, se zdijo danes skoraj nezamisljive. Politiki se bojijo, da se ne bi zamerili bogatim ali da jim ne bi pobegnil kak vlagatelj.

Globalizacija pomeni, da je kapital mobilen. Če bo ena država znižala obdavčitev najbogatejših, bo drugim nedvomno težje ohraniti visoko stopnjo obdavčitve, saj se bogati vedno lahko preselijo drugam. To ustvarja tekmo proti dnu, če govorimo o javnih politikah, ki koristijo večini prebivalstva. Vse države tekmujejo med seboj, da bi zadržale ali privabile bogataše in bogate korporacije. A to hkrati pomeni, da kriterije in pravila določajo multinacionalke in najbogatejši. Velik poudarek se v tej tekmi proti dnu namenja krčenju delavskih pravic in zmanjševanju pokojninskih prispevkov, saj naj bi le tako podjetja ostala konkurenčna na globalni ravni.

Pa prepoznate v tem nujno posledico globalizacije ali gre za jasen odtis povečanega vpliva najbogatejših na politične procese?

Zagotovo je krepitev političnega vpliva bogatašev velik in pomemben del te zgodbe. Aktivni niso le v nacionalnih politikah posameznih držav, ampak poskušajo vplivati tudi na mednarodne trende in sporazume. Želijo čim nižje davke, šibka pravila in zelo omejeno vlogo nacionalnih držav. Najbogatejši take ukrepe zahtevajo, jih promovirajo in zanje lobirajo na različnih koncih sveta in ob različnih priložnostih. To ustvarja pritisk v prid uresničevanju politik, ki spodbujajo kopičenje bogastva, namesto da bi se širile politike, ki bi zagotavljale enake možnosti za vse. Zato imamo politične razdore, zastoje in krize, ki jih lahko v precejšnjem delu povežemo s tem, da najbogatejši svoje interese uveljavljajo tako, da enostavno blokirajo sprejetje ukrepov in zakonov, ki jim niso po godu. Posledično postanejo politiki v očeh ljudi šibki in v družbi zavlada cinizem glede samega delovanja politike. Velik vpliv velikega denarja ustvari veliko problemov na številnih ravneh.

Se lahko ta sistem, sedaj ukrojen po željah najbogatejših, sploh spremeni?

Mislim, da se lahko. A pogoj za to je, da ljudje razumejo naravo problema in naredijo korake, ki bodo pripeljali do zasuka. Številna družbena gibanja v zadnjem stoletju, dveh so bila izjemno močna in pomembna za doseganje sprememb in ustvarjanje večje družbene in ekonomske enakopravnosti. Na svetu je le dobrih 1600 milijarderjev. Na tem istem svetu živi več kot 7 milijard ljudi. Zagotovo obstajajo številne poti, ki nas lahko usmerijo v drugo smer. A prej moramo razumeti, kako je lahko bogastvo, ki se kopiči v rokah peščice, doseglo, da so nasprotna prizadevanja tako zelo ovirana, da ne najdejo poti do pravih učinkov.

To razmerje, 1600 ljudi proti sedmim milijardam, je izjemno. Taka je tudi krivičnost porazdelitve moči. Res vidite možnosti, da se stanje demokratizira in spremeni na miren način?

Nedvomno so primeri, ko je do sprememb prišlo na miren način. V Ameriki so konservativni milijarderji leta 2012 porabili ogromne vsote denarja, da bi Obami preprečili nastop še enega predsedniškega mandata. Izgubili so, ker mu je uspelo v zadostni meri nagovoriti povprečnega ameriškega volilca in ga prepričati, da bo za zaščito srednjega razreda naredil več kot njegov protikandidat.

Primeri, ko so širši družbeni argumenti zmagali nad močjo denarja, so. A to ne pomeni, da bodo zmagali vsakič. Pomeni le, da si morajo v vsaki državi ljudje izboriti te boje in uporabiti vse načine, ki so jim na voljo, da vplivajo na politični proces. Nujno je povečati stopnjo vedenja in razumevanja med državljani o tem, kakšne so lahko posledice današnjega bogatenja peščice in razslojevanja. To je tudi namen mojega pisanja: hotel sem ljudem pokazati, jim sporočiti, da obstajajo resne grožnje demokraciji. Če se s temi grožnjami ne bomo kmalu soočili in jih nevtralizirali, bo situacija ušla vsakršnemu nadzoru. Tedaj bo prepozno.

Kako veliko težavo predstavlja vrhovno sodišče ZDA s svojimi odločitvami, ki so še okrepile položaj velikega denarja? Nanje ljudje ne morejo vplivati.

Sodbe vrhovnega sodišča so danes v Ameriki resen problem, saj so izvrtale ogromne luknje v sistem omejitev financiranja političnih kampanj. Te sodbe so omogočile vdor denarja v politični sistem in naraščajoč vpliv najbogatejših. A vrhovno sodišče je vse te sodbe sprejelo z minimalno večino, s štirimi glasovi proti in petimi za. To pomeni, da bi drugačna odločitev že enega samega sodnika lahko prinesla povsem drugačne sodbe. Zato bodo volitve leta 2016 tako pomembne. Naslednji predsednik bo po vsej verjetnosti imenoval dva ali tri vrhovne sodnike. In to bo v prihodnjih sodbah odločilnega pomena.

V kolikšni meri se je v zadnjih letih zmanjšala možnost informiranja in prenosa informacij o tem, kdo zastopa interese večine?

Možnost informirati ljudi o izzivih, ki so pred nami, in kaj bi bilo treba narediti, zagotovo še vedno obstaja. Po ponovni izvolitvi leta 2012 je Obami uspelo povišati stopnjo dohodnine za najbogatejše s 35 na 39,6 odstotka. Če se volitve obrnejo v pravo smer, obstaja možnost, da pride do sprememb v politikah, ki lahko spremenijo sedanjo razpravo o ekonomski neenakosti.

Toda veliki denar vpliva tudi na medije.

Da. Milijarderji kupujejo medijske hiše v številnih državah po svetu. Tako v Evropi kot v Ameriki in Avstraliji. Razumejo, da bodo imeli nadzor nad političnim dogajanjem, če imajo nadzor nad pretokom informacij. Zato je treba biti previden glede lastništva medijev. Drugače se lahko zgodi, da bomo kot državljani dobivali izkrivljene informacije, iz katerih bomo težko razbrali, kaj se dejansko dogaja. Prednost našega časa je zagotovo ta, da je z možnostmi, ki jih ponuja internet, informacij mnogo več. Informacijska tehnologija pomaga pri demokratizaciji. Če nič drugega zato, ker zmanjša ceno tega, koliko ljudi stane, da pridejo do informacij.

Ste naleteli tudi na jasne oblike zlorabe tehnologije s strani najbogatejših?

Milijarderji seveda prav tako uporabljajo tehnologijo za to, da bi dosegli lastne cilje in okrepili politike, ki so jim v interesu. Sodelujejo s skupinami, ki naj bi bile civilnodružbene in »grassroots«, zato da bi vplivali na sporočilo, ki ga te skupine posredujejo splošni javnosti. Razvijajo kampanje na socialnih omrežjih, ki promovirajo njihova stališča. Nedvomno obstaja na tem področju tveganje, a vendar se mi zdi, da ostaja ključna lastnost interneta, da ti ni treba biti milijarder, da bi ga uporabljal. Gre za tehnologijo, ki je dostopna povprečnemu državljanu. Zato so tu tla mnogo manj nagnjena v korist milijarderjev kot kje drugje, in to ustvarja možnosti ter priložnosti, da običajni ljudje izzovejo in postavijo pod vprašaj agendo bogatih.

Napisali ste vrsto knjig o možnostih in pozitivnih spremembah, ki jih lahko informacijska tehnologija vnese v javne službe in storitve, od javne uprave do zdravstva in šolstva. Ugotovili ste, da bi lahko bilo tudi bolje; da se zaupanje ljudi ni okrepilo in da se kakovost storitev ni izboljšala. Ste razočarani?

Če greva trideset let nazaj, naletiva na vizionarje, ki so bili prepričani, da bo tehnologija prinesla neposredno demokracijo v številne države. To se ni zgodilo. Danes je pred nami vprašanje, ali lahko tehnologijo uporabimo za to, da bi bili naši politični sistemi bolj transparentni. Jo lahko uporabimo tako, da z njo prisilimo politične voditelje, poslovneže in menedžerje, da bodo ravnali bolj odgovorno in zakonito? Prepričan sem, da podlaga za optimizem obstaja. Tudi zato, ker obstajajo številni primeri v mnogih državah, kjer je do tega prišlo. Četudi tehnologija ni izpolnila sanj nekaterih, je vendarle lahko del rešitve, kako opolnomočiti običajne ljudi nasproti političnim in ekonomskim elitam.

Kot pomemben korak pri omejevanju sedanje sistemske koncentracije bogastva in vpliva poudarjate transparentnost: da vemo, kdo nameni koliko denarja za kaj. Ampak, ali lahko samo vedenje res pomaga, če ne moremo spremeniti razmerij sil ali zamejiti količine denarja, ki gre v politiko?

Najslabši možen položaj je sedanji: velik vpliv velikega denarja in visoka stopnja tajnosti in netransparentnosti. Transparentnost je del rešitve, a zagotovo mora biti le del sklopa ukrepov in politik, ki naj zagotavljajo večje družbene in ekonomske možnosti za vse. Če bomo šli še naprej po poti vse večje koncentracije bogastva, bo to poteptalo in zadušilo vse ostalo. Ta koncentracija bogastva je strukturni problem, ki ga moramo rešiti. Transparentnost sama po sebi ne bo rešila problema, lahko pa pomaga na poti do rešitve. Zagotovi lahko, da imajo ljudje več informacij, na podlagi katerih lahko delujejo na načine, ki bodo prisilili politike, da začno sprejemati ukrepe, s katerimi bomo okrepili enakopravnost v priložnostih za vse.

In to je tisto, kar umanjka tudi v primerih arabske pomladi in Turčije, kajne – da se dosežejo dejanske spremembe v politikah?

Da, sedanji končni rezultati niso najbolj obetavni, saj so se številne države pomaknile v avtoritarno smer. Zagotovo je veliko trendov, ki se vsi trenutno pomikajo v napačno smer. Vse več je denarja, ki prihaja v politične procese, vse strožje je varovanje netransparentnosti in vse višje so stopnje tajnosti, vse več je nadzornih mehanizmov nad pretokom informacij... To vse so problemi in izzivi, s katerimi se moramo soočiti, jih razrešiti in zasukati pot v drugo smer. Kajti če se bodo vsi ti dejavniki in trendi še okrepili, potem je konec. Demokracija bo izgubljena in vrnili se bomo v neko obliko fevdalne politike.

Kako pomembna je v tem kontekstu nevtralnost interneta, za katero se je zavzel Barack Obama, nasprotuje pa ji Angela Merkel, češ da naj bi obstajale določene informacije, ki morajo potovati varneje in hitreje?

Nedvomno gre za pomembno dimenzijo sedanje situacije, saj moramo zagotoviti, da bo internet odprt, svoboden in dosegljiv vsem. Vemo, da obstajajo države, kjer internet ni ne odprt ne svoboden, kjer ga oblasti nadzorujejo in cenzurirajo. Gre torej za ključno dimenzijo informacijskega sistema.

Pred kratkim ste opozorili, da 60 odstotkov ljudi po svetu še vedno nima dostopa do interneta. Bi opredelitev dostopa do interneta kot človekove pravice, ki jo mora zagotoviti država, lahko pomagala zmanjšati ta delež in ohraniti svoboden, odprt in dostopen internet?

Ravnokar pripravljamo študijo o dostopu do interneta, in obstajajo številni predlogi, kako bi lahko pomagali zagotoviti, da bi tudi preostali dve tretjini sveta imeli dostop do interneta. Verjamem, da bomo v kratkem dosegli precejšen napredek na tem področju. Kajti mobilna tehnologija prihaja v dele Afrike, kjer morda nimajo ne elektrike ne urejenih transportnih povezav. A v vasi imajo sončno celico, s pomočjo katere si lahko polnijo telefone. Mobilna tehnologija se razvija izjemno hitro, kar bo zagotovilo mnogo večjo dostopnost interneta.

Bi bilo treba dodatno zaščititi internet kot javno dobro?

Pri našem raziskovalnem delu poskušamo prepoznati in zagovarjamo predvsem ukrepe, ki krepijo in širijo dostopnost interneta ter zagotavljajo, da so cene teh storitev dovolj nizke, da lahko vsi ljudje dostopajo do informacij, ki so na voljo. Pri tem je zelo pomembna tudi konkurenca, možnost, da ljudje izbirajo med različnimi telekomunikacijskimi ponudniki, saj naj bi prav ta načeloma znižala ceno za potrošnika in s tem povečala dostopnost.

Igrajo milijarderji kdaj tudi pozitivno vlogo?

Nekateri zagotovo uporabljajo svoj vpliv tudi v širše družbeno koristne namene. Mnogi sodelujejo pri dobrodelnih iniciativah, in nekateri tega ne zlorabljajo. Obstajajo milijarderji, ki poskušajo povečati priložnosti drugih s tem, da podarjajo sredstva univerzam, kar pomeni, da si lahko nekdo morda lažje privošči višjo izobrazbo. Donacije namenjajo tudi zdravstvenim raziskavam.

V odzivih na vašo knjigo ste izkusili, da milijarderjem ni vseeno za njihovo javno podobo. Imate občutek, da jim je dovolj mar, da bi se lahko usmerili v bolj koristne rabe denarja, ali bo prej treba spremeniti sistem?

Na kratki rok je zagotovo lažje promovirati dobrodelnost milijarderjev. Koncentracija bogastva je nekaj, s čimer se bo treba dolgo boriti. Tega ne bo mogoče spremeniti v naslednjih petih letih. In na dolgi rok bodo zadoščale le sistemske rešitve, ki so nujne, da rešimo problem koncentracije dohodka in bogastva. A verjetno moramo imeti v mislih tako kratko- kot dolgoročne korake do sprememb. Na kratki rok je promocija vseh politik in aktivnosti, ki povečujejo enakopravnost v priložnostih in možnostih, zagotovo učinkovitejša.

Brata Koch, zloglasna ameriška milijarderja, sta G20 označila za »davčni kartel«, ker se zavzema za omejitev utaj davkov. Kako pomembno je izmikanje plačevanju davkov med milijarderji?

To je sestavni del vse večje koncentracije bogastva. V ameriški zakonodaji je veliko zakonskih lukenj, ki omogočajo izogibanje plačilu davkov, in milijarderji jih znajo s pridom izkoriščati. Videli smo tudi številne primere, kako bogati ščitijo svoje premoženje v Evropi: prek švicarskih bančnih računov ali davčnih oaz. Mnoge države imajo težave s pobiranjem davkov, ker obstaja toliko načinov, kako prikriti prihodke. Milijarderji zagotovo niso ljudje, ki bi jim bilo v veselje in čast plačevati davke, zato izrabijo vse možnosti izogibanja.

Njihov vpliv je hkrati transkontinentalen. Mobilnost kapitala pomeni, da milijarderji iz ene države investirajo v podjetja v drugi državi. Premoženje se prenaša čez nacionalne meje in nekdo, ki je močan v eni regiji, lahko nedvomno uporabi svoj vpliv tudi drugje. To je celo v Ameriki postalo pomembno vprašanje. Četudi ZDA načeloma pozdravljajo tuja vlaganja, obstajajo pomembne izjeme v imenu nacionalne varnosti. V Ameriki imajo glavni vpliv ameriški milijarderji, saj zaenkrat še veljajo pravila, ki prepovedujejo, da bi politični kandidati dobili denar od zunaj. Regulacija tujega denarja, ki bi želel priti in vplivati na ameriško politiko, še deluje.

Za potrebe pisanja vaše zadnje knjige ste preživeli kar nekaj časa z milijarderji. Drži, da bogastvo vpliva na ljudi in jih naredi bolj sebične, odrezane od realnosti družbe?

Eno nepričakovanih spoznanj je bilo, v kako veliki meri bogastvo izolira ljudi. Možnost imajo zapraviti gore denarja, da se izolirajo od drugih. To včasih škodi celo njim samim. Težko vzpostavljajo normalne družbene in medčloveške odnose. Bogastvo ustvari zaplete v njihovem družinskem življenju. Po navadi vidimo le pozitivne posledice, ki jih bogastvo prinaša posamezniku, a dejansko prinaša tudi velike zasebne težave.

Torej, ko se bo spreminjalo sistem v manj razslojenega in manjšalo vpliv najbogatejših, lahko trdimo, da je to v resnici v njihovo dobro?

Morda se ne bodo strinjali, a mislim, da lahko to resno trdimo. Na dolgi rok bi sprememba sedanje koncentracije bogastva pomagala in koristila tudi njim. Zmanjšala bi se polarizacija, razdvojenost in razslojenost družbe. Zmanjšale bi se napetosti med izjemno bogatimi in tistimi s povprečnimi prihodki. Prepričan sem, da bi se jim spremembe, ki bi zmanjšale njihovo izjemno bogastvo in vpliv, splačale pri njihovih osebnih in družbenih odnosih. Vprašanje je seveda, kako to narediti. Žal danes tisti, ki govorijo najglasneje, ne govorijo vedno resnice, niti niso to ljudje, ki bi bili strokovnjaki. In ne govorijo v prid splošne javnosti.

Imajo razumni argumenti še težo v politiki?

Ideje so pomembne. Pomembne so bile nekoč in pomembne so danes. Prinesejo in začnejo lahko velike spremembe. Zato pišemo raziskovalci knjige: da bi sooblikovali splošno mnenje in javne debate. Vesel sem, da mi je uspelo napisati to knjigo. Najbolj presenetljivo je prav zanimanje, ki ga je knjiga deležna v svetu. Gre za temo, ki nagovarja in odmeva pri ljudeh. Večina jih ima zelo jasno mnenje. Morda ima vsak svoje ideje, kaj bi bilo treba ukreniti, a vprašanja, ki jih knjiga odpira, vzbujajo interes pri vseh. Pot od tu do politike pa, se bojim, žal ni direktna. Če ne bo zadaj še več ljudi, še več državljanov in njihovega ravnanja, poti od tu do političnih odločitev morda sploh ne bo.