Na letališčih brez težav sobivajo razgaljeni dekolteji in burke, kravate finančnikov in natikači antiglobalistov, krščanski fundamentalizem in gejevski aktivizem, navijači vseh barv in skoraj vseh kast. Vsi se vozijo po istih tekočih stopnicah, se drenjajo po istih trgovinah in stojijo v vrstah za iste premražene sendviče. Tajni agenti in nadebudni teroristi si z nasmeškom predajajo pisoarje. Nihče nima moči uveljavljati svoje volje in svojega prav, vsiljevati drugim svoje demokracije ali vere, in nenadoma nikogar nihče ne moti, nenadoma se vsi zavedajo, da so tu le začasno in da nima smisla izgubljati časa ne z džihadi ne s križarskimi vojnami.

Na letališču me tako vselej prešine misel, da bi se lahko celo misicam izpolnila njihova sveta želja, če bi se le ljudje v življenju zavedali svoje začasnosti, tako kot se je zavedajo med čakanjem na vkrcanje na letalo, če bi le dojeli, da je pred poletom v nebo bolje spiti še kak espresso ali prebrati kako knjigo več kot pa sebe in druge utrujati z nasilnim spreminjanjem sveta.

Ta nadrealnost aerodromov je še posebej občutna v krajih, kjer zunaj letaliških zgradb ne soobstajajo različne resničnosti, kakor soobstajajo na ulicah svetovnih prestolnic, v Londonu ali v Berlinu. Recimo v arabskem svetu, v Dohi ali Dubaju, ki sta postala eni večjih vozlišč svetovnega zračnega prometa. Zato me je, še preden sem pred dnevi prvič pristal na Hamad International Airport v Dohi, zabavala ideja, da nekje sredi arabske puščave ameriške najstnice v vročih hlačkah in skandinavske gejevske družine srečujejo možake strogih pogledov, ki v spremstvu svojih štirih žena čakajo na letalo za Riad.

Prepričan sem bil, da so Katarci preveč prebrisani, da bi se spuščali v vnaprej izgubljene spopade z bogatim zahodom, da jim preveč diši denar, da bi ga odvračali od sebe s kakšnimi šeriati ali poskusi prevzgajanja podivjancev, in da bodo pač gledali stran in pustili, da se jim med terminali prosto podijo neverniki in verniki vseh vrst.

Katarci sponzorirajo FC Barcelono in imajo svoj Al-CNN, oni so kupili Fifo in zasužnjili indijske gradbene delavce v maniri najboljših evropskih kolonialistov, oni se preveč udobno počutijo v današnjem globalnem kapitalizmu, da bi se počutili ogrožene in namesto klasičnega sodobnega letališča gradili islamske utrdbe. Tako sem si mislil in si že zamišljal posamezne prizore s pakistanskimi imami, nemškimi hipsterji in ruskimi sponzorušami.

A ko sem se naposled sprehodil po letališču v Dohi, sem razočaran ugotovil, da si nasprotno pričakovanjem časa tam ne bom mogel krajšati z opazovanjem drobnih trkov civilizacij. Na Hamad International Airport teh pač ni.

Katarci morda res vedo, da se svetu, razgaljenemu do zadnjega plastičnega vsadka, nima smisla zoperstavljati s silo, še manj z barbarstvom teh ali onih talibanov, ki verjamejo, da je mogoče svobodomiselnost preprosto postreliti, morda vedo tudi to, da imajo antiteroristi veliko več bomb od teroristov in da se jim z bombami upirajo le norci, a vse to še ne pomeni, da Katarci neolikanost svojih gostov sprejemajo z odprtimi rokami.

Sploh ne. Le namesto k puškomitraljezom ali strogi roki zakona so se po pomoč zatekli k vsem nam dobro znani tehnološki napravi, ki se je povsem nepričakovana znašla v spopadu civilizacij. Napravo poznamo pod imenom air condition, po domače ji rečemo klima.

Ja, prav ste prebrali, klime so katarska brezpilotna letala. Verjeli ali ne, a nič tako učinkovito ne prisili zahodnjakov, da pokrijejo svoje gole prsi in noge, kot je to zadostna količina hladnega zraka, in zato na katarskem letališču klimatske naprave vztrajno vzdržujejo ledeno nizke temperature.

Katarci so prišli do preproste ugotovitve, da smo na mrazu vsi videti kot muslimani, saj postanejo potniki, ki se vračajo z Maldivov v Miami, enaki tistim, ki potujejo iz Islamabada v Alžirijo. Na mrazu vsem nam le oči kukajo izpod pokrival, Katarcev pa ne zanima, kaj se skriva pod oblekami, ki smo jih tresoč se od mraza navlekli nase. Navideznost spodobnosti jim povsem zadostuje.

In ravno v tem zadovoljevanju z navideznostjo so Katarci skrajno zahodnjaški. Če kdo, potem namreč ravno zahod neskončno uživa v svoji navidezni odprtosti in svobodi, v svojih lepih demokratičnih utvarah. Uživa, dokler ga nekdo ne opomni, kaj se skriva za vsemi njegovimi navideznostmi. V sredo so se v Parizu naše klime za trenutek ugasnile in še enkrat smo bili prisiljeni uzreti, kako je videti ta naš krasni svobodni svet, ko odvrže svoja spodobnostna pokrivala.

Streli, ki so pokončali novinarje tednika Charlie Hedbo, so znova raztreščili namišljeno podobo sveta, v katerem živimo. Za navideznostjo evropske drugačnosti in enakopravnosti se namreč skrivajo strah, obup in ponižanje in iz njih izhajajoče sovraštvo. Svet pa ni letališče, da bi lahko vse to preprosto odletelo na drug konec sveta.