Lahko se zdi paradoksalno, da sme človek soodločati ne le o trpljenju, ampak dejansko tudi o življenju in smrti drugih znatno bolj kot o svojem lastnem življenju in smrti. Vsem ljudem in mislecem se to ne zdi samoumevno. Posebej z ozirom na države, kjer nista dovoljeni prostovoljna aktivna evtanazija ali zdravniška pomoč pri samomoru, se pa izvršuje smrtna kazen. Institucionalizirano verujoči v tem oziru pomislijo tudi na pravico žensk do abortusa. Razpravljavci o teh temah se sklicujejo predvsem na koncepta svobode in odgovornosti in uporabljajo pojme, kot so naravnost, milost in človekovo dostojanstvo. Ne vselej prepričljivo. Včasih se namreč zdi, da to počnejo s prikritim namenom, ali z neizrečeno željo, da bi zmanjšali svojo odgovornost pri iskanju družbenih odgovorov na najtežja vprašanja bivanja. Prav uporaba pojma »odgovornost«, razumevanje in občutenje odgovornosti, se zdi tudi v teh razpravah najpomembnejši moment.
Omejena moč prava
Pravni odgovori na ta vprašanja v našem pravnem okolju že dlje časa ostajajo pretežno enaki. Paliativna nega, torej pozorna in prijazna skrb za umirajoče ali neozdravljivo bolne, velja za pravi pristop k zaščiti pravice do dostojanstvene smrti. Posameznik ima tudi pravico, da odkloni zdravljenje. K njej sodi tudi pravica odkloniti oživljanje. Prav tako pravica zahtevati prenehanje umetnega ohranjanja pri življenju. Dopušča se tudi tako imenovano zdravljenje z dvojnim učinkom: sprejemljivo naj bi bilo zato, ker je primarni namen takšnega zdravljenja lajšanje neznosnosti bolečine in ne povzročitev smrti, četudi je jasno, da bo zaradi velikega odmerka učinkovine, ki lajša bolečine, smrt prej nastopila. Nista pa dovoljeni zdravniška pomoč pri samomoru in prostovoljna aktivna evtanazija. Seveda tudi ne neprostovoljna aktivna evtanazija.
Tudi po dosedanji sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu pomoč pri samomoru in prostovoljna aktivna evtanazija nista temeljni (konvencijski) človekovi pravici. Vseeno pa se po načelnem stališču tega sodišča vsaka država lahko avtonomno odloči, da z ustavo ali zakonodajo določi pogoje in kriterije, pod katerimi bosta dopustni tudi pomoč pri samomoru in prostovoljna aktivna evtanazija. V tem primeru mora država sistemsko zagotoviti učinkovit nadzor nad njunim uresničevanjem v praksi.
Pravo ima pri teh vprašanjih omejeno moč. Predvsem ker najtežja družbena vprašanja, ki vsekakor terjajo tudi pravne odgovore, porajajo paradokse, protislovja, neprepričljiva stališča in razmišljanja. Pravo se pri tem sooča še z dodatno nalogo, da bo tudi najtežja družbena vprašanja urejalo sistemsko. Zato se ne sme skriti niti pred nalogo pravnega ovrednotenja in razlage človekovega dostojanstva, ne glede na težavnost te naloge. Do določene mere je razumljivo, da se pravo pri tem zateka k bližnjicam, poenostavitvam in poskusom zmanjševanja tveganja glede lastne zmote, ali celo k pravni politiki najmanjšega napora. Da se torej zateka k določanju tako imenovanih minimalnih standardov. Običajno to počne z dokaj odkritim namenom, da bi zagotovilo obvladljivost tistega, kar ureja. A prav odnos do te obvladljivosti, njeno razumevanje pri pravnikih, je tisto, kar se mi najpogosteje zdi moteče. V povezavi z odgovornostjo. Zato siceršnja razumljivost težnje prava, da si olajša oziroma zagotovi obvladljivost pri usmerjanju in nadziranju družbenega dogajanja, ni vselej sprejemljiva. Tako se mi, na primer, ne zdi sprejemljivo, če se s človekovim dostojanstvom ukvarjajo predvsem pravni teoretiki, znatno manj pa pravni praktiki. Ne zdi se mi sprejemljivo, da pravo in država tako malo pozornosti namenjata problemu duševnega zdravja. Tudi mobinga in trpinčenja na delovnem mestu. Ali pa ustavnemu načelu socialne države in socialnim ustavnim pravicam. Niti, da je sistem javnega zdravstva prepuščen toliko ljudem, ki so ali brez želje ali pa brez sposobnosti za dvig kakovosti delovanja tega sistema. In podobno. Gre za vprašanja, ki pomembno vplivajo na dostojanstvo in kakovost življenja.
Odgovornost družbe in države za kakovost pravnega reda in delovanje družbenega sistema razumem malo drugače in strožje, kot je to običajno za pravnike in politike. Menim, da mora javna oblast narediti vse, kar je v njeni moči in kar je mogoče od nje razumno pričakovati, ko skrbi za kakovost in učinkovitost delovanja sistema za zaščito posameznikovega življenja, dostojanstva, svobode ter vseh ustavnih pravic in svoboščin. Zatorej tudi glede splošne kakovosti družbenega življenja in sobivanja. Glede tega pa država lahko stori precej več. In mora storiti več.
Treba je vzpostaviti sistem, ki bo deloval z največjo stopnjo odgovornosti, s pravno politiko največje možne skrbi za ljudi, po liniji največjega in ne najmanjšega napora in z odločnim, prepričljivim in učinkovitim uresničevanjem tistega, kar v ustavnem pravu pomeni doktrina o pozitivnih obveznostih države: država ni le dolžna posameznika pustiti pri miru, ko ta uresničuje svoje pravice in svoboščine, ampak mu mora z aktivnimi, premišljenimi in kakovostnimi ukrepi tudi pomagati v največji možni meri, da bo te pravice in svoboščine lahko uresničeval učinkovito in kakovostno.
Za prevrednotenje pravnih odgovorov
O vprašanju evtanazije zato ne razmišljam kot o vprašanju milosti glede posameznikovega umiranja in smrti, ampak kot o vprašanju skupne družbene odgovornosti do življenja. Pravno ukvarjanje s smrtjo bi moralo pomeniti ukvarjanje z življenjem. Z dostojnim življenjem. Odločno, odgovorno in prepričljivo. V tem oziru menim, da bi veljalo ponovno odpreti splošno družbeno razpravo o teh vprašanjih in deloma predrugačiti pravno razumevanje odgovornosti družbe in države za kakovost življenja in dostojanstvo umiranja. In če je očitno, ali vsaj zelo verjetno, da država ne stori tistega, kar bi morala ali kar bi lahko storila, ali da ni bil vložen največji možni napor in bi bilo razumno od države pričakovati več, potem pri tem ne gre samo za politična vprašanja in za problem politične legitimnosti, ampak tudi za pravno vprašanje. In za ustavnopravno odgovornost države. Ta je sodno iztožljiva. V tem oziru je skrajni čas, da se v Sloveniji spremenita paradigma politične oblasti in pravniško samorazumevanje lastne družbene vloge. Tudi pri sodni veji oblasti.
Pravo, utemeljeno s sodobnim ustavništvom, mora tudi na vprašanje evtanazije in pomoči pri samomoru odgovoriti prepričljivo in odgovorno. Zdi se mi, da vendarle obstajajo dobri razlogi za delno ustavnopravno prevrednotenje nekaterih pravnih odgovorov na vprašanja življenja in smrti. S tem ne mislim, da bi moralo pravo utemeljiti in normirati splošno pravico do smrti kot ustavno ali temeljno človekovo pravico. Nekateri primeri vztrajanja pri naravni smrti, vztrajanje, da vselej le naravna smrt pomeni dostojanstveno smrt, pa se mi vendarle zdijo zanikanje istih načel in vrednot, ki naj bi jih varovali. Ob tem posebej poudarjam, da je v Sloveniji že dlje časa spregledana protiustavnost iz naslova pravice do življenja, pravice do dostojanstva in glede umiranja. Namreč, tudi po sodni praksi strasbourškega sodišča so države dolžne po svojih najboljših močeh poskrbeti za razvoj in dobro delovanje sistema paliativne oskrbe neozdravljivo bolnih in umirajočih. Če država takšne skrbnosti na tem področju ne izkazuje ali se s tem vprašanjem preneha ukvarjati ali celo odtegne finančno pomoč, ravna protiustavno.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti. Je tudi avtor člankov in urednik zbornikov o evtanaziji.
O evtanaziji tudi v kolumni Dušana Kebra z naslovom Prezgodnja in prepozna smrt na 20. strani
