Radikalna kritika Pikettyja, »anti-Piketty«, je bila glede na vplivnost knjige pričakovana. Prispevek Deirdre McCloskey Merjeno, neizmerjeno, napačno merjeno in neupravičeni pesimizem: pregledni esej o Pikettyjevem Kapitalu v 21. stoletju, objavljen v jesenski številki revije Journal of Philosophy and Economics, zavrača Pikettyjevo knjigo ostro, jedko in dokončno. Prispevek namreč zaključi: »It is a brave book. But it is mistaken.«
Deirdre McCloskey se deklarira kot desna družboslovka, čeprav je, kot sama pravi, prehodila pot od »Joan Baez socialistke« v mladih letih, saj je vsak mlad družboslovec v začetni proto fazi levičar, ker vidi predvsem temne strani sistema in družbeno nepravičnost, se nato razvila v socialdemokratko, končno pa je evoluirala v libertarko – desni ekonomisti redko sebe imenujejo desne, pač pa so liberalni oziroma libertarni – in konservativko. Ker prihaja iz provenience zna(me)n(it)e desne čikaške ekonomske šole, bi Deirdre McCloskey lahko poimenovali po analogiji s čikaškimi fanti »čikaška gospa«. Znano je, da je čikaška ekonomska šola svetu dala številne, večinoma neoliberalne ekonomiste, Nobelove nagrajence Friedmana, Beckerja, Famo… Tako se zdi, da si tudi Deirdre McCloskey v podtonu članka želi telefonskega klica švedske akademije nekega oktobrskega jutra z zanjo veselo novico. In mogoče bo ta klic prišel. Ne vemo.
Preden obravnavamo kritiko Deirdre McCloskey, na kratko povzemimo glavna sporočila Pikettyja. Piketty ugotavlja, da je danes na svetu, natančneje v izbranih najbogatejših državah, ki so predmet Pikettyjeve analize, neenakost dohodkov in premoženja pereča. Neenakost je dosegla tako visoko raven, kot je bila pred prvo svetovno vojno. Zgodovinsko lahko ponazorimo gibanje neenakosti z »U« krivuljo: od prve svetovne vojne se je do približno leta 1950 zmanjševala, nato pa spet naraščala. Danes pa je pomemben trend večanja neenakosti. Če se bodo sedanja razmerja dohodkov in premoženja stopnjevala, bo neenakost v 21. stoletju dosegala potencialno eksplozivne naboje. Ključni generator neenakosti je dejstvo, da dohodki od kapitala rastejo hitreje kot gospodarska rast, in tako se delež kapitalskih dohodkov in neenakost večata. K naraščanju neenakosti pomembno prispevajo tudi zakoni dedovanja. Kapital se namreč družinsko reproducira z dedovanjem in naraščajočim trendom daril (pred smrtjo zaradi izogibanja davku). Piketty ponuja rešitve. Prvič, treba je zajeti premoženje in dohodke posameznikov v svetovnem merilu, glede na dejstvo, da je bogastvo posameznikov razpršeno po svetu, pri tem pa je zlasti kritičen do davčnih oaz. In drugič, premoženje in dohodke je treba obdavčiti po progresivni lestvici, še posebej dediščine, ker navsezadnje s(m)o vsi ljudje ob rojstvu enaki. Izjemna »moč« knjige izhaja iz empirične podlage oziroma podatkov od leta 1800 naprej. Tudi nasprotniki – tudi McCloskeyjeva – priznavajo, da je to »big book«, sicer bolj po obsegu in dokumentaciji.
Argumenti Deirdre McCloskey
Nakažimo avtoričino zavrnitev Pikettyja v sosledju po točkah.
Pričnimo s kritiko, da Piketty ne razume osnovne zakonitosti politične ekonomije, namreč osnove delovanja tržnega mehanizma, ki ga predstavljamo študentom v tretjem ali četrtem tednu predavanj iz temeljev ekonomije. Piketty naj ne bi razumel elementarnih krivulj povpraševanja in odzivnosti ponudbe, ki jo je v preteklosti povzročala visoka cena nafte. Ta je spodbudila »sile ponudbe« (tehnično: premik krivulje ponudbe navzven) ter zbila cene in povečala količine; Piketty padec cen razlaga s padcem povpraševanja. Ta pripomba je nekako čudna, če ne celo smešna, saj posredno zadeva vrh ameriškega izobraževalnega sistema, glede na dejstvo, da je Piketty predaval tudi na uglednem MIT. Na videz je kritika nerazumevanja delovanja tržnega mehanizma in odzivnosti ponudbe zgolj tehnicistične narave. Pa ni, saj ima širše razsežnosti.
Druga kritika izhaja iz prve. Piketty povsem spregleda zgodovinski pomen velike obogatitve (The Great Enrichment), namreč procesa izjemnega povečanja produktivnosti in ponudbe blaga v razvitih deželah z industrijsko revolucijo v 19. stoletju. McCloskeyjeva zgodovinsko primerja »veliko obogatitev« s preskokom produktivnosti v obdobju neolitske revolucije poljedelstva in živinoreje. Na industrijsko revolucijo torej ni mogoče gledati predvsem kot na proces prvotne akumulacije kapitala in vzpostavitve kapitalistične družbenoekonomske strukture.
Tretjič, kar izhaja iz druge kritike, ekonomske neenakosti pravzaprav ni. Osredotočenje na relativne vidike neenakosti je zgrešeno, kajti proces, začet z »veliko obogatitvijo«, je odpravljal, če ne celo dokončno odpravil revščino delavcev oziroma nižjih razredov v ZDA in v drugih razvitih državah. Z vidika dosegljivosti življenjskih potrebščin eksistencialne revščine dandanes več ni. Izpostavljanje posameznih primerov bede revnih slojev družbe je pretiravanje, pri tem McCloskeyjeva tudi oporeka nekaterim Pikettyjevim podatkom. Če bi obdavčili kapital s progresivno stopnjo, bi »ubili kuro, ki nese jajca tudi nižjim razredom«, meni McCloskeyjeva, sledeč znanemu »trickle down effectu«, ki sporoča, da bo naraščajoča plima bogatih dvignila tudi čolničke revnejših.
Četrtič, na neenakost ne smemo gledati zgolj z »ekonomskega« zornega kota, ampak tudi, če ne predvsem, z etičnega vidika. Koliko je dovolj, se sprašuje McCloskeyjeva. Poudarek ni v neenakosti dohodkov in premoženja, ampak v občutku, saj ni »pomembno, ali imajo revni enako število diamantnih ogrlic ali porschejev, kot jih imajo lastniki skladov. Pomembno je, ali imajo enake volilne možnosti in ali imajo streho nad glavo.« Slednjo pa imajo: problema neenakosti z etičnega vidika pravzaprav ni. Še več: neenakost je upravičena, ker imajo etične vrednote dostojanstva, dostojnosti in norm vedenja, ki jih je zgodovinsko izoblikoval premožni meščanski razred, pozitiven zgled. Te naj bodo vzor revnejšim slojem, postopoma pa naj bi jih slednji tudi dosegali oziroma jih že dosegajo.
Petič, poudarjanje ekonomske ali neekonomske neenakosti kot problem je sploh zgrešeno, pač pa so pomembne podjetniške ideje, ki so ozadje procesa »velike obogatitve«, pri tem pa so neenakosti neizogibna posledica procesa. Ideje inovatorjev oziroma inovativnih kapitalistov odločilno ženejo gospodarstvo tudi danes. Zidovi, bančni računi, zgradbe so sicer pomembni, a na svet je treba gledati z idejne strani. Treba je spodbujati idejno in inovativno miselnost slehernika, »vonj profita« je stranskega pomena, saj profit prihaja sam od sebe.
Šestič, Pikettyjeve rešitve, kot so progresivni davki in davki na dediščine, v resnici niso »rešitve«. Ponazorimo to z vprašanjem McCloskeyjeve, ki ga naslovi na Pikettyja: zajedljivo ga sprašuje, kaj pa bo naredil z denarjem od avtorskih pravic svojega Kapitala v 21. stoletju, ki se tako dobro prodaja. Sledeč McCloskeyjevi naj bi Piketty ta denar obdržal, saj ga je v tržni tekmi idej s knjigo, po mnenju McCloskeyjeve sicer zgrešeno, pošteno zaslužil. Lahko pa ga deloma nameni za dobrodelne namene, kot to počne McCloskeyjeva.
Sedma, in končna kritika, predpostavlja situacijo, ko bi se denar od progresivnega obdavčenja »pobral«. Vendar, kdo bo upravljal in prerazporejal davke in subvencije v svetovnem merilu glede na to, da ima Pikettyjeva knjiga svetovne razsežnosti? Kateri Sveti birokrat, katera Vlada Galaksije bo to lahko počela, se ironično sprašuje McCloskeyjeva. Zaključi, da bi v tem primeru lahko končali tako kot Vzhodna Nemčija leta 1989 ali pa Severna Koreja.
Če strnemo sporočilo McCloskeyjeve. Na splošno, McCloskeyjeva želi izničiti pomen in problem neenakosti. Obstoječe zakone razdelitve je treba pustiti pri miru – pustiti takšne, kot so. Kot pravi znani rek: laissez faire glede dohodkov in premoženja. Delavci in nižji sloji naj se raje osredotočijo na tržne priložnosti, sprejmejo »buržoazni dogovor« (Burgeoise deal) in se udeležijo tržne tekme. Tako bodo tudi oni, ali vsaj nekateri izmed njih, lahko postali kapitalisti. Neupravičeni pesimizem Pikettyja in njegovih zagovornikov glede perspektive kapitala in razdelitve v 21. stoletju lahko zavrnemo. Nasprotno, glede perspektive kapitala v 21. stoletju smo lahko »upravičeni optimisti«. Ob tem pa McCloskeyjeva dodaja, da se Pikettyjev pesimizem prodaja, optimizem pa manj.
Vseh razsežnosti Piketty – anti-Piketty debate seveda ni mogoče zajeti v kratkem prispevku. Pa vendar, nakažimo nekaj relevantnih poudarkov za Slovenijo v razpravi: ali Piketty ali McCloskeyjeva?
Piketty – anti-Piketty in Slovenija
Slovenija v svetovnem gospodarstvu predstavlja le majhen delček in vprašanje je, kakšne konkretne nasvete ekonomski politiki lahko iz razprave potegnemo. Gre za širše svetovne probleme, kot je denimo projekt izmenjave bančnih podatkov FATCA med državami ali ideja ugotavljanja premoženja in dohodkov slehernega posameznika ter progresivnega obdavčenja v svetovnem merilu. Slednje niti ni mogoče uresničevati posebej po posameznih državah. V tem oziru Piketty – anti-Piketty razprava ne more biti aktualna za nas, saj bo Slovenija kot mala država tem projektom, če/ko bo prišlo do njih, le pragmatično sledila.
Na prvi pogled Pikettyjeva knjiga ne more biti aktualna za Slovenijo niti z vidika Ginijevega koeficienta dohodkovne neenakosti; ta je nizek, primerljiv z egalitarnimi skandinavskimi državami. Vendar pa je na Ginijev koeficient treba gledati širše. Predvsem je treba bistveno več pozornosti nameniti ugotavljanju premoženjskega Ginija. Slednji, ki se izkazuje predvsem v neenakem lastništvu nepremičnin, naj bi bil precejšen, bistveno višji od dohodkovnega Ginija. Pomemben pa je tudi »mnenjski« Gini, ki meri razlike v nezadovoljstvu in zadovoljstvu z življenjem v Sloveniji (life satisfaction). Po tem, sicer subjektivnem merilu, so Slovenci v samem svetovnem vrhu. Zadnji dve merili neenakosti tako kažeta na aktualnost Pikettyjevega Kapitala tudi pri nas. To pomeni, da slovenska ekonomska in politična misel vendarle mora nameniti več pozornosti problematiki razdelitve.
Pikettyjeva knjiga implicira tudi osredotočenje na izračune in jasno predstavitev celotnega privatnega in javnega premoženja Slovenije. Koliko pa sploh imamo? Kolikšno je premoženje povprečnega Slovenca doma in v tujini, realnega (predvsem nepremičnine) in finančnega (kar je glede na »skriti« kapital predvsem na računih v bančnih oazah težje ugotovljivo)? Piketty namreč nazorno postreže s primerom premoženja povprečnega Evropejca, ki znaša 180.000 evrov, od tega je 90.000 evrov realnega (predvsem nepremičnine), 90.000 evrov pa finančnega (delnice, obveznice, dragocenosti, slike…). Nekatere ocene kažejo, da je celotno premoženje Slovenije cca 117 milijard evrov (skupno privatno in javno). Pomembna je torej jasna in nazorna predstavitev podatkov, ki so osnova za oceno obsega sedanje privatizacije podjetij in za izvajanje davčne politike.
Zanimivo je tudi demografsko ekonomsko vprašanje, koliko premoženja umrlih Slovencev se prenaša na žive z dedovanjem, torej kako se na ta način reproducirata slovenski kapital in neenakost ter koliko je to prenašanje koncentrirano. Pričakovati je, da se bosta prenos in koncentracija premoženja z dedovanjem povečevala.
Aktualno je tudi vprašanje kapitala in predstavnikov kapitala. McCloskeyjeva vidi kapitalista inovatorja kot tipičnega predstavnika kapitala. Vendar pa v svojem zagovoru kapitalista inovatorja spregleda druge oblike kapitala. Če je zagovor tako imenovanih rutinskih kapitalistov še sprejemljiv, pa zagovor finančnih kapitalistov, ustvarjalcev inovativnih vrednostnih papirjev ali pa tajkunskih »privatizatorjev« seveda to ne more biti. Sprejeti kaže tudi njeno pripombo o etični drži nižjih slojev. Pogosto naši mediji, v želji po senzacionalizmu, spodbujajo pretirano razgaljanje stisk revnih, kar kljub nespornim težavam načenja njihovo človeško dostojanstvo in ponos ter prispeva k splošnemu jadikovanju in pesimizmu.
Piketty – McCloskey razprava pa seže tudi na področje slovenske ekonomske in literarne zgodovine. Za ekonomske zgodovinarje predvsem v luči zajemanja podatkov o davkih na Slovenskem, če bi želeli ugotoviti veljavnosti Pikettyjeve »U« krivulje – denimo s projektom Zgodovina davkov na slovenskem ozemlju. Za literarne zgodovinarje pa zato, ker v razpravi Piketty – McCloskey oba uporabljata literarna dela in njihove junake za ponazoritev svojih argumentov. Piketty problem neenakosti in dedovanja prikaže na primeru Balzacovega literarnega junaka Rastignaca iz Očeta Goriota; soočen z dilemo, ali naj dela kot odvetnik ali pa naj se bogato poroči, se Rastignac odloči za drugo možnost, torej za poroko z bogato dedinjo. Iz tega lahko sklepamo, da je v Balzacovem času veljalo usmeriti energijo v poroko in dedovanje. Drugače pa je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo bolj pametno usmeriti energijo v študij in posledično pridobivanje dohodkov z opravljanjem poklica. Danes bi zaradi neenakosti veljalo ponovno razmišljati o bogati poroki. McCloskeyjeva odgovarja z Ibsenovo junakinjo Noro, kot zgodovinsko prelomnim vzorom etične drže, ker se je iztrgala iz splošne podrejenosti moškim in utrla pot neodvisnosti žensk (mimogrede, McCloskeyjeva je zagovornica LGBT-gibanja). Tudi v slovenski literarni zgodovini je mogoče iskati primere. Vzemimo recimo Kersnika, ki je realistično opisoval življenjske usode ljudi svojega časa in ob (ne)načelnih držah svojih junakov vpletal tudi dokaj natančne »ekonomske« podatke o njihovem premoženju.
Zaključimo. Dokončno in radikalno »iskanje zmage«, češ »Piketty ima prav« ali »McCloskeyjeva je raztrgala Pikettyja«, je seveda nesmiselno. Uporabne poudarke najdemo pri obeh. Gotovo pa je več pozornosti treba nameniti razsežnosti Pikettyjevega problema neenakosti, zlasti ugotavljanju premoženjske neenakosti v Sloveniji in na osnovi tega nazorni, vsem razumljivi predstavitvi premoženja in dohodka povprečnega Slovenca, ter, nadalje, razpravam o pravšnji, »zdravi« in upravičeni meri neenakosti. To je seveda bistveno širše kot zgolj ena številka Ginijevega koeficienta. V tej luči je treba preseči danes prevladujoče ekonomske pa tudi politične ideje, da »trg in privatizacija rešujeta vse«, oziroma pretehtati meje davčne politike in socialne države.
Dr. Marko Lah, ekonomist, visokošolski učitelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani
