Kakšen kapitalizem hočemo?

Obravnavana tipa kapitalizma se praviloma ne pojavljata v čisti obliki, pač pa kot kombinacija obeh tipov, pri čemer pa eden običajno prevladuje. Tako veljajo ZDA za državo neoliberalnega kapitalizma, skandinavske države pa izstopajo po socialni naravnanosti in močno razvitem javnem sektorju. Tudi v Nemčiji prevladuje socialno-tržno gospodarstvo, kar je ugotovitev, ki verjetno nekoliko preseneča. O tem je konec lanskega leta v časniku Finance objavila zanimiv komentar Gertrud Rantzen, predsednica slovensko-nemške gospodarske zbornice. Kako presoja nemški tip kapitalizma, se lepo razbere iz citata, ki ga povzemam iz njenega komentarja. Tako pravi: »Dejstvo je, da stoji Nemčija sredi od krize prizadete Evrope še vedno na dveh trdnih nogah. To zagotovo ni naključje, temveč predvsem uspeh socialnega tržnega gospodarstva, skladnih reform in prilagajanja ter gospodarske ureditve, ki po vsem svetu postaja zelo kuranten izvozni model.«

In kje je Slovenija? Najprej ni odveč spomniti, da smo v bivšem samoupravnem socializmu razvili kar spodobno delujoče tržno gospodarstvo, zaradi česar je bil ta sistem ekonomsko dokaj učinkovit, vsekakor neprimerno bolj kot socializem v drugih državah Vzhodne Evrope. Po njem smo podedovali spodobno razvito socialno državo in dokaj konkurenčno gospodarstvo. To dvoje je bila osrednja podlaga za to, da smo si v prvem desetletju življenja v samostojni državi v Evropi pridobili sloves »uspešne zgodbe«. Po letu 2004 pa smo začeli dotedanji socialni tip kapitalizma vse prej kot spretno »bogatiti« z rešitvami iz zakladnice neoliberalizma. Sledila je še gospodarska kriza, in ob zelo slabem upravljanju države smo se v nekaj letih razvili v družbo, ki je notranje močno razdvojena, zunanje krepko zadolžena, njeno gospodarsko učinkovitost pa poleg slabega upravljanja države bremeni tudi močno razvita korupcija.

Vsak od zgoraj predstavljenih tipov kapitalizma ima številne zagovornike in seveda tudi nasprotnike. Kot prepričani zagovorniki neoliberalizma so se pri nas pred časom predstavili nekateri mlajši ekonomisti, ki jih je pri širjenju njihovih idej predvsem podpiral časnik Finance. Danes so v propagiranju svojih verovanj precej bolj zadržani, seveda z nekaterimi izjemami. Svojo neoliberalno usmerjenost izpričujejo namreč predvsem s podporo, ki jo brez zadržkov namenjajo razprodaji državnega premoženja in varčevalni politiki. To pa sta osrednja ukrepa, ki nam jih vsiljuje tudi EU. Torej nam EU vsiljuje neoliberalni kapitalizem, pri čemer pa njene ekonomsko najbolj uspešne članice (skandinavske države, Nemčija…) stavijo na socialno-tržno gospodarstvo. Prej ko slej je to nenavadno in navaja na zaključek, da pri upravljanju EU očitno prevladujejo interesi velikega kapitala. To pa Evropa drago plačuje, kar še predvsem velja za »obrobne« države, ki ne premorejo poguma, da bi se uprle diktatu Bruslja. Žal je ena od žrtev take politike tudi Slovenija.

Iz doslej povedanega ni težko razbrati, da pisec teh vrstic neoliberalizmu ni naklonjen. Razlogov za to je sicer več, osrednji pa je v spoznanju, da neoliberalno zasnovano gospodarstvo ne zmore trajno zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja. Težava je namreč v tem, da bogati, ki so pri delitvi ustvarjenega vse močneje udeleženi, ne zapravljajo dovolj, če se jim ne nudi dovolj privlačnih (dobičkonosnih) naložb; ponudba takih naložb pa je zadostna predvsem v časih, ko se gospodarski razcvet poganja z obsežnim kreditiranjem, tudi takih oseb, ki svojih obveznosti niso sposobne poplačati. Taka, običajno ne prav dolga obdobja se praviloma zaključijo s splošno finančno krizo, ki se boleče odrazi v močnem vpadu tržnega povpraševanja in v porastu brezposelnosti. Zadnjo tako krizo smo doživeli leta 2008, pa je še nismo preboleli, vsaj za EU to lahko rečemo.

Bolje jim gre v ZDA. Tam je za povečano tržno povpraševanje v nasprotju s pravili neoliberalizma poskrbela država tako, da je sama neposredno ali posredno krepko povečala tržno povpraševanje. Z davčnimi prihodki te povečane porabe seveda ne more financirati in zato si pomaga z obsežnim zadolževanjem, v največjem delu kar pri centralni banki, torej domači tiskarni denarja. To rešitev lahko štejemo za zasilni izhod, ki pa problema nezadostnega tržnega povpraševanja ne rešuje, in ne bi se smeli čuditi, če se bo tudi v ZDA finančna kriza kmalu ponovila, morda s še težjimi posledicami, kot jih je povzročila v letu 2008.

Skratka, neoliberalni kapitalizem se ni še nikjer doslej potrdil kot sistem, ki bi ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi zadovoljivo deloval. Za »socialni« kapitalizem pa tega ne bi mogli reči, saj se lahko na izkušnjah iz realnega življenja prepričamo, da je ekonomsko učinkovit in razmeroma stabilen. To dovolj prepričljivo dokazuje Nemčija, kot primer dobre prakse pa naj tu izpostavimo Dansko. Ta razmeroma majhna država se uvršča v skupino ekonomsko najbolj učinkovitih držav z izjemno močnim javnim sektorjem in davčnim sistemom, ki visoke dohodke obdavčuje enkrat višje kot v ZDA.

Z idejami, ki jih črpamo iz neoliberalne zakladnice, si pri trasiranju naše poti, ki naj vodi v ekonomsko učinkovito in socialno stabilno družbo, očitno ne moremo veliko pomagati. Kmečka pamet nam narekuje nasprotno, namreč, da se zgledujmo po državah, ki izstopajo po blagostanju, ki ga zagotavljajo svojim državljanom, to pa so predvsem države severne in srednje Evrope. Njihov uspeh je v prvi vrsti rezultat močne države, ki se jo etično in učinkovito upravlja. Učinkovito in etično upravljanje se tako vse bolj potrjuje kot ključni dejavnik družbenega napredka. Žal pa naša politika tega ne dojema in daje zato vso prednost navodilom Bruslja, prežetim z interesi velikega kapitala, pa čeprav so v nekaterih primerih v velikem nasprotju s koristmi Slovenije kot suverene države.