Tudi sicer je bil začetek januarja v Pekingu obarvan zelo rusko. Orkester in zbor ruske armade sta v veliki dvorani ljudske skupščine pred polno, sivo obarvano dvorano obudila čase, ko sta bili Sovjetska zveza in LR Kitajska takoj po drugi svetovni vojni veliki zaveznici. Predsednik Xi Jinping je na primer med lanskim obiskom v Moskvi priznal, »da je v mladosti skupaj z vrstniki navdušeno prebiral dela Puškina, Lermontova in Čehova in zorel pod njihovim vplivom«. Na te čase, ki so se končali kmalu potem, ko je Jugoslavija prelomila z informbirojem (1948), ko se je Mao Cetung ustrašil, da bo Kitajska naslednja tarča »polarnega medveda«, stare generacije še niso pozabile, mladih pa to ne zanima več. Danes spominjajo na to obdobje v Pekingu samo še prostrane avenije, zgrajene po vzoru Moskve, nekaj stavb iz sloga socialističnega realizma in koncept planskega gospodarstva. Kitajska je namreč kljub uvedbi tržnih reform ostala pri planu, kar je posebnost njenega gospodarskega vzpona.

Kratkovidno evropsko podrejanje

Ob tem sem se spomnil na pogovor s pokojnim ameriškim ekonomistom Johnom Kennethom Galbraithom, bilo je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Cambridgeu, »da je trg podvržen stihiji, zato potrebuje protiutež, to pa je lahko tudi plan«. Rusija se mu je odrekla in se prepustila »nevidni ročici« energetskih trgov, zato je danes, med drugim, v tako težkem položaju.

Rusija je postala najtesnejši strateški zaveznik Kitajske v času, ko se sooča z zahodno gospodarsko blokado. Predsednika obeh držav sta se lani srečala kar petkrat. Najnovejše strateško zavezništvo med državama so »po nesreči« sprožili ameriški strategi. Ironija usode je, da je Kitajsko odprl svetu ameriški predsednik Nixon v času Brežnjeve doktrine omenjene suverenosti, iz katere Kitajska ni bila izvzeta, danes pa se Kitajska dolgoročno povezuje z Rusijo zaradi občutka, da jo ogroža neki drug ameriški predsednik. Obamova administracija je namreč v ozemeljskih sporih, ki jih ima Kitajska praktično z vsemi sosednjimi državami, stopila na njihovo stran. Poskus ZDA, da bi dobile vojaška oporišča v Vietnamu in v Mongoliji, ter pripravljenost, da bodo, če bo potrebno, tudi vojaško podprle Japonsko v njenem morebitnem soočenju s Kitajsko zaradi spornih otočkov v Vzhodnokitajskem morju, so v Pekingu ocenili kot ameriški poskus nadaljevanja politike obkrožanja Kitajske oziroma preprečevanja njenega vzpona. V Washingtonu so poleg tega gluhi za predloge kitajskega predsednika Xi Jinpinga o novih odnosih med velikim silami, ki bodo temeljili na spoštovanju njihovih temeljnih interesov. Glede na to, da so ZDA po razpadu Sovjetske zveze »pozabile« na obljubo, da ne bodo širile svojega interesnega območja na vzhod in na nekdanje sovjetske republike, obstaja bojazen, da je sedanja kriza v Ukrajini samo uvod v načrtovani razpad Rusije. Če pade Rusija, bo naslednja na vrsti Kitajska, je povsem logičen sklep.

Kitajska je namreč sila v vzponu, ki je zaradi svoje gospodarske, finančne pa tudi vojaške in politične moči začela ogrožati ameriški globalni primat. ZDA vsaj za zdaj (še) niso pripravljene na multipolarni svet, v katerem ne bodo imele več edine glavne besede. Zaradi izredno hitrega razvoja Kitajske bi bilo pričakovati, da bo prišlo do zbliževanja Rusije z Evropo. Oba vodilna ruska politika po Jelcinu, Putin in Medvedjev, sta večkrat predlagala integracijo Rusije v evropske strukture (pri čemer bi se morala Rusija notranje bistveno spremeniti oziroma demokratizirati), vendar so v Washingtonu to zavrnili, zadnja generacija evropskih državnikov, ki nima več Brandtove ali Kohlove vizije, pa je na to molče pristala. Celo usodno odvisnost od ruskih energentov so – razen nekaj bivših nemških politikov – povsem »spregledali« prav vsi najvišji evropski voditelji in se vdano priklonili ameriškim strateškim interesom, ki se v tej točki povsem križajo z interesi držav EU. Na popolno odvisnost od volje ZDA je na primeru Avstralije posredno opozoril tudi bivši premier Malcolm Fraser, ki meni, da so »odnosi Avstralije z ZDA postali zanjo nevarni, saj je Avstralija dejansko prepustila ZDA odločitev o tem, kdaj stopiti v vojno, kar je nezdružljivo s statusom suverene države«. ZDA so namreč v Darwinu v Avstraliji vzpostavile vojaško oporišče, kjer so nameščene enote, ki bi sodelovale na strani Japonske v njenem morebitnem soočenju s Kitajsko. To bi bilo v povsem v nasprotju z avstralskimi nacionalnimi interesi, saj je kitajski trg za Avstralijo, kamor izvaža hrano in surovine, izjemnega pomena.

V Aziji, ki postaja »obljubljena« celina, poteka boj za njeno novo prerazdelitev. Geopolitične teorije, ki so bile posebej priljubljene v 19. stoletju in po katerih »bodo tiste države, ki bodo obvladovale Evrazijo, nadzorovale svet«, se danes na neki način uresničujejo. Tudi ruski strategi so prišli do podobnih sklepov. Edina realistična politika s strani Moskve je namreč naslonitev na Kitajsko, kljub vsem opozorilom, saj se sedaj prvič dogaja, da bodo vloge zamenjane. Doslej je bila namreč Rusija daleč močnejši partner, odslej bo to Kitajska. Rusija ima večino svojega državnega ozemlja v Aziji, njeno prebivalstvo pa je skoncentrirano v evropskem delu. Ruski dvoglavi grb je usmerjen tako proti zahodu kot proti vzhodu. Rusija je bila vedno tako evropska kot azijska država, vendar pa so njeni vladarji od Petra Velikega naprej gledali predvsem proti Evropi. V Azijo so se Rusi podajali le v primeru neuspehov na zahodu, in še to praviloma za krajši čas in neuspešno. Leta 1905 je na primer japonska mornarica hudo porazila Rusijo pri Port Arthurju. Bolj uspešna je bila konec 19. stoletja v soočenju s Kitajsko, ki so si jo takratne evropske velesile in ZDA povsem podredile. Rusija je tedaj zavzela velik del Mandžurije oziroma območja okoli Vladivostoka, ki so še danes v njenem sestavu. Kitajski je uspelo odpraviti vse sporazume, ki so jih na njenih plečih skovale tedanje velesile, razen sporazumov s Sovjetsko zvezo oziroma z Rusijo. Ta območja na Daljnem vzhodu so danes slabo razvita, rusko prebivalstvo se izseljuje, na njegovo mesto pa se, večinoma ilegalno, naseljuje kitajsko prebivalstvo. Čeprav sta državi leta 1999 podpisali sporazum o mejah, lahko to vprašanje znova oživi.

Nova razmerja sil v Aziji

Putinova politika »premika k Aziji« je tudi posledica uveljavljanja konservativnih vrednot v ruski družbi, ki jih širi predvsem vodja tako imenovanega novoevrazijskega gibanja Aleksander Dugin in ki zagovarja tako imenovano »četrto politično teorijo«; po tej mora Rusija zaradi pokvarjenosti zahoda prevzeti moralno vodstvo v prostoru Evrazije. Duginov vpliv na Putina je tolikšen, da se ga je prijel vzdevek »Putinovi možgani«. Omenjeni pogledi so prišli do izraza tudi pri ustanovitvi evrazijske unije, ki jo sestavljajo Rusija, Kazahstan in Belorusija, na širšem območju Azije pa so čista utopija. Rusija in Kitajska sta namreč leta 2001 z ustanovitvijo tako imenovane Šanghajske organizacije za sodelovanje, v kateri je šest članic, vzpostavili organizacijo, ki omejuje ameriški vpliv v osrednji Aziji in omogoča dolgoročno medsebojno strateško sodelovanje, v kateri pa Rusija nima več edine končne besede. Kljub temu poskuša s prodajo orožja Vietnamu in Indiji ter s prevzemom varuštva nad Severno Korejo pokazati Kitajski, da lahko vodi neodvisno politiko. A v tej azijski enačbi je še ena neznanka – Indija! V Moskvi poskušajo politiko nekdanjega neformalnega zavezništva med Sovjetsko zvezo in Indijo znova obuditi, odnosi med Indijo in Kitajsko pa so bili zaradi nerešenih ozemeljskih vprašanj v preteklosti zelo napeti. Novi predsednik indijske vlade Narendra Modi je s Kitajsko lani sklenil pogodbo o gradnji prve hitre železniške proge v Indiji, ki jo bodo zgradili Kitajci, kar bo odprlo vrata za sodelovanje tudi na drugih področjih. Če bi se rusko-kitajski strateški navezi pridružila tudi Indija (ni pa izključena niti pridružitev Irana), bi v Aziji nastalo povsem novo razmerje sil v škodo ZDA.

Rusija ostaja kljub sankcijam in gospodarski oslabitvi zato še naprej pomemben igralec v Aziji. Ruse bo, kot je pred mnogimi leti izjavil Gromiko, zaradi Kitajske nekoč še zelo bolela glava, zato ostaja Evropa kljub vsemu njihova dolgoročna izbira.