Evtanazija zajema širok spekter načinov poseganja po življenju drugega. Na enem koncu je prostovoljna evtanazija na zahtevo posameznika, ki mu življenje iz različnih razlogov postane nevzdržno, na drugem koncu neprostovoljna evtanazija, ki predstavlja zlorabo tega pojma in jo je v najbolj izkrivljeni obliki udejanjil Hitlerjev evtanazijski program za telesne in duševne invalide, čustveno motene osebe in stare ljudi, s katerim so v Nemčiji »rešili trpljenja« dvesto tisoč lastnih državljanov.

Nekje vmes je evtanazija brez pristanka osebe, ki ji je namenjena, ker ga zaradi motnje zavesti, ali ker gre za majhnega otroka, ne more dati. Evtanazija brez pristanka je lahko pasivna, ko se zdravniki po določenem napisanem ali nenapisanem protokolu odločijo za opustitev zdravil in postopkov, ki podpirajo delovanje življenjsko pomembnih organov. V taki obliki je legalizirana v številnih državah. Lahko pa je tudi aktivna, če se za povzročitev smrti uporabijo smrtonosna sredstva ali postopki. Aktivna evtanazija brez pristanka bolnika je nezakonita povsod po svetu. Nekatere primere takega uboja sodišča včasih obravnavajo blažje, če je storilec tudi sam močno čustveno vpleten – na primer starši, ki ubijejo hudo prizadetega otroka, ko govorimo o uboju iz usmiljenja. Vendar pa ta olajšava ne more veljati za osebe, ki zdravijo ali negujejo bolnike. V nekaterih primerih množičnih ubojev v bolnišnicah in domovih za stare se je storilcev oprijel vzdevek »angeli smrti«, ki dobro odraža popolno nesprejemljivost tega, da ljudje, ki jim zaupamo svoja življenja, brez naše volje podeljujejo smrt.

V svetu se v zadnjih desetletjih lomijo kopja zgolj o eni obliki evtanazije: o aktivni evtanaziji s pomočjo zdravnika na željo trpeče osebe. Kljub njeni bistveni drugačnosti od aktivne evtanazije brez pristanka in neprostovoljne evtanazije je tudi ta v večini držav nezakonita in se jo zato pogosto potiska v skupni koš. Skoraj brez izjeme se polemika med zagovorniki in nasprotniki začne ob posamičnih primerih: največkrat bolnikov, ki si v dolgotrajnem boju s pravnimi mlini, zdravniškimi organizacijami in etičnimi komisijami svoje države včasih izborijo možnost, da umrejo z zdravniško pomočjo, še pogosteje pa jim je zavrnjena; pa tudi zdravnikov, ki si prizadevajo za legalizacijo evtanazije na zahtevo bolnika, ker verjamejo, da pomoč bolniku, ki nekaj dni, tednov ali mesecev pred smrtjo želi to obdobje skrajšati, ni v nasprotju z etiko zdravniškega poklica. Število držav, ki so legalizirale to obliko evtanazije, se postopno povečuje.

Sam se zadnjih nekaj let štejem med zagovornike uzakonitve zdravniške pomoči pri končanju življenja na zahtevo bolnika, vendar sem si od vseh možnih povodov za začetek razprave najmanj zamišljal takega, ki jo je ta teden končno sprožil. Če namreč tisto, kar je doslej znanega, drži, imamo opraviti z ubojem, usmrtitvijo umirajočega nezavestnega bolnika s smrtonosnim odmerkom zdravila. Tega dejanja ne moremo poimenovati uboj iz usmiljenja in tudi ne evtanazija. Nujni pogoj bi bila privolitev bolnika; brez nje je zdravnik v svoje roke prevzel odločitev o predčasni smrti bolnika, torej o njegovi usmrtitvi.

Opisovanje tega dejanja kot evtanazije je napaka – verjamem, da zaradi nevednosti – in udarec prizadevanjem za legalizacijo evtanazije v tistem pomenu, ki jo velja zagovarjati: kot pravico vsakega človeka, da v primeru neizogibne smrti sam izbere čas svoje smrti. Razprava, ki se šele ogreva, je kljub povodu zanjo nadvse dragocena, želim pa si, da dogodka ne bi uporabili za dokazovanje, do kakšnih zlorab lahko pripelje legalizacija evtanazije. Ne gre pozabiti, da se največje zlorabe evtanazije dogajajo kljub njeni prepovedi. Zato bom ponovil, da pri pobudah za legalizacijo aktivne evtanazije ne gre niti za evtanazijo mimo bolnikove volje in še manj proti njegovi volji, temveč za evtanazijo kot končanje življenja na zahtevo bolnika in s pomočjo zdravnika.

Nekateri zdravniki so v zadnjem tednu izpovedali, da jih lastno delo z umirajočimi prepričuje, da si velika večina ne želi skrajšanja življenja, prej nasprotno: hvaležni so za vsak dan, seveda brez trpljenja, za kar lahko ali bi vsaj morala poskrbeti dobra terminalna nega. Te izkušnje ni mogoče zanikati. Taki bolniki so in bodo tudi v prihodnosti ostali v večini: deloma zaradi narave svojih bolezni, ki v svoji zadnji fazi niso v vseh primerih enako nemilostne, pa tudi zaradi vedno boljših metod terminalne nege. Preveč idealizirano pa si je predstavljati, da je ali da bo mogoče prav pri vseh boleznih z dobro nego odpraviti vse telesno in duševno trpljenje. In predvsem je treba razumeti, da nekateri ljudje ne soglašajo, da je vreden prav vsak dodatni dan življenja, pa čeprav sestoji iz polzavestnega ali nezavestnega stanja, infuzijskih steklenic in piskajočih aparatov, postopnega odmikanja ljubljenih oseb in obkroženosti z neznanimi, čeprav požrtvovalnimi ljudmi, ki neizogibno izgubljajo bitko za njihova odpovedujoča telesa. Nekateri dajejo prednost svoji avtonomiji pred življenjem brez nje in se želijo posloviti od svojcev in prijateljev takrat, ko je pravo slovo sploh še možno. Zaradi njih je potrebna razprava o legalizaciji evtanazije: moramo jim dovoliti, da v skladu s svojim prepričanjem umrejo pravočasno in ne prepozno.