V zvezi z Einstürzende Neubauten se pogosto srečamo s preizpraševanjem, kaj se z vami dogaja. Ste prisotni in izginete iz spomina, dokler se ne pojavite, človek bi rekel, od nikoder z novim projektom, kakršen je tudi Lament.

Einstürzende Neubauten so naš skupni interes, toda vsak član kolektiva deluje tudi v drugih projektih in zvočnih perspektivah, ki jih ni mogoče zediniti pod to streho. Einstürzende Neubauten so torej naše presečišče, ki sovpada z vsebino eksperimenta, ki ga lahko postavimo oziroma slišimo v njihovih koordinatah. Mimogrede, letos praznujemo petintridesetletnico delovanja.

Projekt Lament je po svoje res čisto izven našega ustaljenega koncepta ali ustvarjalne filozofije – gre namreč za naročeno delo. Če me spomin ne vara, je bil predlog na naš naslov poslan že leta 2010. Dolgo smo odlašali z razvijanjem ideje prve svetovne vojne kot fenomena v zgodovini človeštva, hkrati pa smo vedeli, da se bomo na neki točki morali zbrati, stvar predebatirati in rešitve kar se da vestno zabeležiti na trakove. Prve elektronske knjige na temo prve svetovne vojne sem kupil že sredi leta 2011, a jih potisnil na stran in dolgo časa živel v zanikanju. Kajti gre za vsebine, pri katerih nihče ne vriska od veselja.

Za priprave in realizacijo projekta ste imeli torej na voljo štiri leta, kar je ogromno časa, da ste zadevi prišli do dna.

Prej bi rekel, da smo imeli ta čas na razpolago, da smo sami sebe prepričali, da moramo nekaj narediti. Ni namreč lahko, tudi če imaš povsem proste roke, delati po naročilu, zlasti ne v eksperimentalni glasbi, saj ta odraža tebe kot avtorja. Če bi ustvarjal neki pop štiklc ali uglasbil pravljico po naročilu, bi bila stvar prijetnejša, kot če razmišljaš o partituri, ki je za vedno zaznamovala človeški rod in ji je po tej plati težko pripisati slišne dimenzije. Ne me narobe razumeti, obstajajo uporabni zvočni efekti vojne, a kot že samo ime pove, gre za umetne efekte in ne prave občutke vojne, najsi gre za njene vidne ali nevidne posledice. Kako sedaj to uglasbiti? Vse to je močno vplivalo na nas. Vsaka vojna pride človeku do živega, četudi je zgolj opazovalec ali njen bralec sto let kasneje. Zato smo dolgo časa oklevali, preden smo decembra 2013 stopili skupaj in se intenzivno posvetili projektu naslednje tri mesece.

Zdi se, da ste s tem projektom veliko bolj organizirani, veliko bolj urejeni v zgolj na videz ohlapni formi, ki je izvedbo prilagodila širšemu in lažjemu razumevanju, dasiravno kaos vojne omogoča precej več proste forme. Kje se je izgubila nekdaj osrednja ideja premikanja zvočnih meja?

Ideja je še vedno prisotna, a v manjšem obsegu. Lahko bi rekel, da smo se specializirali, meje premikamo le v določenih spiralah in ne več povsod, kot je bilo v navadi nekoč. Še vedno je naš namen širiti pomen glasbe, ji poiskati nove izzive, le da to počnemo v posameznih sekvencah in ne več v totalu, če se izrazim filmsko. Vse to so spoznanja, ki pridejo z leti. In rezultat izkušenj, ki smo jih pridobili skozi premnoga raziskovanja, kako zvenijo določeni predmeti, kako jih sestaviti skupaj, da dobijo pričakovani zven, kakšno dinamiko zahtevajo, kako doseči želeni zvokovni in ritmični razpon. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Še vedno smo skladbam vtisnili pečat Einstürzende Neubauten, jih razbremenili čvrste strukture, a se hkrati osredotočili na povedano. Občutki so zato morda sprva res zmedeni, vendar dovolj usmerjeni, da hitro najdejo rdečo nit, ki se pretaka skozi projekt.

Kako se pravzaprav po intimni umetniški plati sploh lotiti nečesa takšnega, kot je uglasbitev in koncertna uprizoritev vojne? Sprašujem se, ali je sploh mogoče zavzeti racionalno stališče v razvoju umetniške ideje, če vsi podatki prihajajo iz druge ali tretje roke?

Povezali smo dve raziskavi: tisto, ki smo jo opravili sami, in tisto, ki so jo naredili drugi za nas. Ko smo zbrane podatke povezali skupaj, smo se vprašali, kako bi sami odreagirali v dani situaciji. Odgovora ni bilo, saj na svoji koži nihče izmed nas ni nikoli občutil, videl, slišal ali vonjal vojne. Jasno je bilo, da naša vloga ne more biti dokumentarne narave, saj nismo bili tam. Vsi podatki, ki smo jih imeli na voljo, so prišli prek posrednikov. Poleg tega se nismo hoteli postaviti na katerokoli stran. Še vedno namreč verjamem, da v vojni ni prave in neprave strani, ni slabih in dobrih fantov, ni ločnice, kaj je prav in kaj narobe. V osnovi je vse narobe in nenaravno, a to ne sme biti poanta projekta. Ko smo pregledali zbrane podatke, smo morali le še paziti, da nas ne bi zaneslo v cinične podtone. S tem bi delo stvarno in zgodovinsko razvrednotili, mu vzeli vso kredibilnost in dostojanstvo.

Osebno mi je za lažje razumevanje prišla prav zgodba izpred let, ko sem v okviru delavnice History of Electricity potoval po Bosni in Hercegovini in doživel eno bolj šokantnih izkušenj v svojem življenju. Srečal sem se z ljudmi v dvajsetih, ki so mi pripovedovali, kako so doživljali vojno, ko so bili stari deset let ali manj. Med njimi je bil tudi dub DJ, ki mi je med vožnjo pokazal polje, kjer so nekoč s prijatelji igrali nogomet. Eden izmed njih mu je ponudil plastenko vode in ko je segel po njej, mu je pred očmi dobesedno razneslo prijateljevo glavo. Hm, rekel sem, razumevanje. Tega ne razumem, sem pa dobil oris, kakšna neumnost je to.

Zvočne intervencije skušajo ponazoriti različna razpoloženja v jarkih, na bojišču in za prvo bojno črto. Kako ste se znašli, kajti materiala s takšnimi vsebinami ni veliko na voljo?

Med samo izvedbo Blixa poudari, da to, kar slišite, ni zvočna kulisa prve svetovne vojne. Tega vzdušja namreč ni mogoče poustvariti, saj v tistem času ni bilo praktično nobenih snemalnih naprav, zato si lahko bobnenje vojne samo predstavljamo. Vsi kasnejši posnetki, na filmih v dvajsetih in tridesetih letih, so umetni in ne prikažejo pravega zvoka vojne. Večinoma gre za patriotske pesmi in himne, ki pa nam niso šle na roko, kar se iskanja zvoka tiče. Vse so namreč pretirano teatralne in patetične. Kot rečeno, naše stališče ni bilo dokumentarne narave, da bi poskušali poustvariti zvočno atmosfero vojne. K stvari smo pristopili drugače. Poskušali smo se poglobiti v psihologijo samega konflikta in predstaviti njegove čustvene bariere in aspekte, kako se soočiti in spoprijeti s človeško katastrofo na osebni ravni in na ravni kolektivnega spomina. Zato smo naslov izbrali šele na koncu. Šele takrat smo se namreč znali orientirati v vsej stvari, se zavedati svojega stališča. Če bi ga izbrali prej, bi nas predsodki zapeljali v napačno smer.

Nekaj zvočnih informacij ste vseeno imeli, saj ste v projekt vključili glasbo Harlem Hell Fighters, ki je na bojiščih nastajala pod vtisom vojne.

Harlem Hell Fighters (temnopolta enota iz Harlema, ki se je zaradi barve kože morala bojevati pod francosko zastavo, op.p.) so bili naši skriti umetniški aduti in glasbeni kolegi. Prav oni so nam priskrbeli izjemne perspektive, saj so vojno doživeli kot glasbeniki in te izkušnje znali prevesti v glasbo. Ko smo transkribirali njihove pesmi, smo spoznali, da so se prav tako izogibali cinizmu, hkrati pa jih prepojili z izjemno voljo do življenja. V vsej tej noriji so razmišljali pozitivno in preko svojih pesmi sejali tudi takšno energijo. Harlem Hell Fighters so nam pokazali pot v vojaške rove – bili so naši vodiči in učitelji na misiji skozi občutenje prve svetovne vojne.

Ali ste koncept enotnosti in tovarištva ponazorili tudi s tem, da ste vsi kot enota in posamezniki v maniri gesla »če je vojna, je vojna za vse« podpisani pod projekt?

Einstürzende Neubauten glasbo ustvarjamo na zelo staromoden način – zberemo se v sobi, kjer drug drugemu igramo, predstavljamo ideje in diskutiramo o njih. Vse seanse tudi zabeležimo na nosilce zvoka. Vedno smo ustvarjali na tak način, tudi takrat, ko smo analognim instrumentom dodali modernejše tehnologije. Nismo se distancirali drug od drugega s tem, da bi bili naši pogledi osredotočeni na monitorje. To nalogo smo zaupali tehniku in producentu. Komunikacija med nami je še vedno potekala na podlagi glasbe, ki smo jo izvajali v živo.

Ne glede na aktualnost projekta in okrogli jubilej ste medijsko zelo zaprti, da niti ne omenjamo, da ste kljub razvpitosti in privlačnosti kolektiva razpisali le dobrih deset koncertnih datumov v nekaj evropskih mestih. Zakaj?

Razlog, da ni več koncertnih datumov, je povsem preprost. Einstürzende Neubauten nikdar nismo sklepali kompromisov – in tudi tokrat je tako! Gre namreč za veliko produkcijo, ki je nedeljiva. Na odru je deset ljudi, za odrom še enkrat toliko, veliko je opreme… Ničesar ne moremo odvzeti, saj bi s tem razvrednotili ves projekt, ki je bil postavljen celovito. Pripravljeni smo ga izvajati le tako, kot smo si ga zamislili, in nič drugače. To pa zahteva hrabre lokalne promotorje, ki se upajo spustiti v tveganje. Teh očitno ni veliko.