Slovenska vojna krajina Svetega rimskega imperija

Svetli srednji vek

To obdobje je relativno slabo dokumentirano. Zato mu rečemo mračni srednji vek. Mračen ni zato, ker takrat ne bi sijalo sonce ali ker bi bilo življenje kaj manj atraktivno kot danes. Mračen je zato, ker o njem bolj malo vemo. Zgodovinarji o njem sicer pišejo, vendar njihova dela niti približno ne dosegajo popularnosti poljudne literature o bolj sodobnih obdobjih. Pa je bilo takrat pogosto bolj zabavno kot v kasnejših obdobjih.

Tako zagotavlja zgodovinar dr. Miha Preinfalk, ki dela na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za tem impresivnim naslovom je 3 krat 2 metra velik kabinet v drugem nadstropju palače na Novem trgu v Ljubljani, le lučaj kamna od dvorca rodbine Auersperg, kjer je danes Mestni muzej. Nekoliko višje je na Turjaški ulici Narodna in univerzitetna knjižnica v zgradbi, ki so jo po Plečnikovih načrtih zgradili na mestu, kjer je potres porušil še eno Auerspergovo palačo. Turjaška ulica je dobila ime po slovenskem nazivu za Auersperge, ki so imeli na gradu Turjak svoj domicilni dvorec. Auerspergi-Turjaki so ena osrednjih tem Preinfalkovega raziskovanja. O njih je objavil skoraj sedemsto strani debelo knjigo velikega formata. Auerspergi, Po sledeh mogočnega Tura se bere kot sijajen potopis skozi tisoč let slovenske zgodovine z zemljevidi, fotografijami in risbami.

»Auerspergom sledimo zadnjih tisoč let od prve eksplicitne omembe v 12. stoletju. Prva implicitna omemba pa je že sredi 11. stoletja.«

Na Preinfalka smo se obrnili z vprašanjem, kakšen je bil videti srednji vek v času nastanka tisočletnega slovenskega sna in kaj o njem vemo. Najprej je rekel, da se sam bolj ukvarja z nekoliko novejšimi obdobji, vendar je podoba srednjega veka še kar jasna.

»V Sloveniji se je srednji vek končal okoli leta 1500, ko se začne novi vek. Za obdobje pred letom 1500 je bistveno manj virov kot za kasnejša obdobja, zato ga je težje raziskovati in zaradi tega je ta podoba mračnejša. Pa je bil srednji vek v primerjavi s kasnejšimi obdobji zelo živahen in sploh ne tako zapet, kot je bilo denimo 17. stoletje.«

Slovenija: leto 987

Slovenije takrat še ni bilo. Tudi pri Slovencih je treba biti previden, ker so zelo raztegljiva kategorija in sestavljeni iz marsičesa.

»Kaj je bilo na našem ozemlju leta 987?«

Spraševati zgodovinarje je lepo, ker znajo biti njihovi odgovori presenetljivi. Kraji so isti, čas je znan, oboje skupaj pa daje pomirjujočo sliko. Mi smo tukaj že dolgo časa, vendar ne nujno v obliki, ki si jo radi predstavljamo.

»V drugi polovici 10. stoletja je tukaj cesarju Otonu uspelo omejiti Madžare, ki so desetletja pustošili po Evropi, na Panonsko nižino in ozemlje današnje Madžarske,« je Preinfalk začel pripoved, kot da govori o rečeh, ki so splošno znane in se jih spomnimo še iz osnovne šole. Kralj Otto Veliki je bil nemški kralj in cesar Svetega rimskega imperija. Ker je zaustavil prodiranje poganskih plemen, je zaslovel kot sveti mož. Imel pa je tudi čisto posvetne ambicije in je svojo oblast razširil tudi na Italijo. Slovenci, če smemo uporabiti ta izraz, smo bili takrat del države, ki je segala od Italije do Severnega morja in je presenetljivo spominjala na današnjo Evropsko unijo, le da so bili Madžari še nekaj stoletij v pogajanjih o pristopu. Slovenska ozemlja so imela podoben status kot današnja Ukrajina.

»Otto ozemlje današnje Slovenije ponovno pridobi za svoje cesarstvo,« je nadaljeval dr. Preinfalk. »Razdeli ga na posamezne mejne krajine, zato, da z njimi ustvari tamponsko cono pred novimi vpadi. Nastanejo mejne grofije, ki so zametek kasnejših dežel. Imamo Kranjsko mejno krajino, Karantansko mejno krajino, Savinjsko, Furlansko, Istrsko. Nastal je venec mejnih krajin, ki jim načeluje mejni grof kot cesarjev uradnik. Imamo pa tudi Koroško, ki leta 976 dobi naziv vojvodine, kar je višja stopnja organiziranosti od krajin, in ima na čelu vojvodo.«

Slovenija kot vojna krajina Svetega rimskega cesarstva zveni sijajno. Ampak kdo je v njej živel?

»Prebivalstvo je zelo mešano. Je pretežno slovansko, z drobci staroselskih keltskih in rimskih ostankov. Tukaj so tudi druge etnične skupine, ki so danes pozabljene. Ob njih pa se začne kolonizacija ozemlja od drugod. Tukaj primanjkuje ljudi, obdelana zemlja je bolj donosna kot neobdelana, zato pripeljejo koloniste od drugod. Od visokega srednjega veka imamo pri nas germanske otoke v okolici Škofje Loke in na Dravskem polju.«

Slovensko ozemlje je do 16. stoletja ostalo mejno območje, ki je mejilo na ogrsko kraljestvo. Takrat je Ogrska postala del habsburške monarhije, vojna krajina pa je postala današnja Hrvaška, ki je zahod branila pred otomanskim cesarstvom. Naši kraji so bili vmesno ozemlje med imperiji, odkar o njih obstajajo pisni viri.

»Slovenski prostor je od rimske države naprej veljal za prehodnega in je vedno bil strateškega pomena. Tukaj je najlažja pot iz ostale Evrope v Italijo. Zato so Rimljani tukaj naredili limes, claustra alpium luliarum, zaporo, s katero so preprečili ostalim prehod preko slovenskega ozemlja v njihovo sfero. Na slovenskem ozemlju je geografsko, jezikovno, etnično, kulturno in versko stičišče evropske zgodovine. Tukaj se Slovani stikajo z Germani, Ugrofinci in Romani. Tukaj teče ločnica med katoliškim zahodom in pravoslavnim vzhodom. Geografsko se tukaj srečajo dinarsko, sredozemsko in alpsko ozemlje.«

Dežela kot križišče cest z vzhoda na zahod in severa na jug. Tukaj se pri Predmeji Srednja Evropa v desetih minutah hitre hoje prelomi v Mediteran. Medtem ko zgoraj še zmrzuje in nalagajo drva v peč, spodaj na robu Ajdovščine v vetru šumijo prve palme in oljke. Stikajo se tri velike jezikovne plošče, ki gredo od Vladivostoka do Santiaga de Chile in od Nordkappa do Lampeduse. To se mora poznati tudi na ljudeh.

»Prebivalstvo je zelo mešano,« je za začetek prejšnjega tisočletja nekoliko moderno rekel zgodovinar.

Ljudje, ki so naseljevali slovensko ozemlje s koloni iz severne Nemčije, včasih pa tudi z Balkana, so bili oblast. Fevdalci. Nekako je obveljalo, da Slovenci nikoli niso imeli svoje oblasti, ampak so vedno živeli pod tujčevo peto. Dr. Miha Preinfalk ima ločeno mnenje.

»Iz osnovne šole smo si zapomnili, da Slovenci nismo imeli svojega plemstva, da je bilo popolnoma tuje in je prišlo od drugod. Slišali smo, da je izkoriščalo slovenskega kmeta in da je bila to njegova glavna naloga. S koncem monarhije smo vse plemstvo nagnali ven in s tem zgodbo končali.«

Naši plemiči, njihovi gradovi

V knjigah dr. Mihe Preinfalka je ta podoba tudi drugačna. Pravkar je izdal četrto knjigo iz zbirke Blagoslovljeni in prekleti, kjer obravnava plemiške rodbine na Slovenskem v 17. stoletju. Prve tri knjige jim sledijo od 20. stoletja nazaj do 17. stoletja.

»Stereotipi o našem plemstvu ne držijo,« zagotavlja zgodovinar. »Sam imam težave z vprašanjem, kaj je tuje. Največ sem se ukvarjal z Auerspergi. Če neka rodbina na slovenskem ozemlju živi tisoč let, je to res tuja rodbina? Kaj definira tujost? To, da je prišla od drugod? Da se ni vključila v slovenski narodni preporod?«

Veliko rodbin je namreč izšlo iz slovenskega okolja. Rodbina Oblak iz Šentjošta se je ob imenovanju v baronski stan preimenovala v Wolkensperg, vendar je bila docela slovenska rodbina. Med njimi so Lukančič-Hertenfelsi, Dolničar-Thalbergi in Florjančič-Grienfeldi. Določiti, kaj je tuje in kaj slovensko, predstavlja zabaven problem.

»Na nacionalni ravni je bilo odločilno 19. stoletje. Takrat je nekaj postalo slovensko, nekaj pa tuje. Pred tem slovenskost niti ni tako izpostavljena, ampak je usmerjena na deželno zavest. Če se je domačin razumel kot Kranjca, je bil zanj že Štajerec tujec. Ko pa se začne koncipirati ideja nacionalnosti, v zametkih že pri Linhartu, bolj dejavno pa od leta 1848 naprej, se začne delitev na Slovence in Nemce na drugi strani, ki so tujci.« To bi moralo biti enostavno. Ločiti Nemca od Slovenca v 19. stoletju res ne bi smelo biti težko. Pa je.

»Karel Dežman je bil kustos deželnega muzeja. Bil je Slovenec, ki se je identificiral z nemško kulturo in so ga zelo črtili in zmerjali z nemškutarjem. Na drugi strani so bili Nemci, ki so bili naklonjeni slovenski kulturi. Včasih je bilo treba na silo določiti, kdo je Slovenec in kdo Nemec.«

Plemstvo je zelo heterogena skupina. Danes si ga predstavljamo kot zaključeno celoto in nekaj zelo enostavnega. Dejansko pa je bilo v plemiški družbi mnogo stopenj, med katerimi pogosto ni bilo nikakršnih stikov. Hierarhija je šla od nižjega plemstva do knezov, ki jih je bilo na Slovenskem zelo malo. Auerspergi so bili knežja rodbina, prav tako Eggenbergi in Windisch-Graetzi, potem pa na slovenskem ozemlju skoraj ni bilo več najvišjega plemstva. Od srednjega veka do razpada monarhije je bilo plemstvo živ organizem, ki se je nenehno spreminjal. Vse te škrbine gradov po Sloveniji so nekoliko nesrečni spomeniki živahnega upravnega življenja, ki ga danes kot dediščino zasledimo samo še, ko stopimo na upravno enoto izpolnjevat obrazce. V podatkih, ki jih pričakujejo od nas, je vpisana tudi radovednost plemstva, ki je hotelo vedeti, koga ima pod sabo, in je vodilo natančne registre.

»Imeli smo srednjeveško dinastično plemstvo in nižje ministerialsko plemstvo,« je bil Preinfalk natančen. »Konec srednjega veka so bili najvišje plemstvo samo še Habsburžani, ostali pa so bili deželno plemstvo na približno isti ravni.

Bilo je nekaj zelo znanih družin, ob njih pa cela množica na novo nastalih rodbin, tako da je bilo do leta 1918 nekaj sto plemiških družin. Morda tisoč. Nekatere so bolj znane, nekatere manj. Odvisno od tega, koliko časa so bile na sceni in koliko časa so obstajale. V plemiškem pravu je veljalo, da plemiška rodbina izumre, ko ni več nobenega moškega potomca. Odvisno je tudi od tega, koliko so se posamezniki brigali samo za svoja posestva in koliko so sodelovali v deželni upravi, ali so bili v kulturi meceni in ali so se šolali. Tako poznamo rodbino Zois, ne vemo pa, da je istočasno obstajala grofovska družina Wazenberg, ki je nihče več ne pozna.«

In čigavi so sedaj vsi ti grbi, orožje, ki visi po muzejih, portreti ljudi, ki so pojedli metle, in zapuščene kamnite mize?

»Auerspergi ali Turjaški so najbolj znana in najbolj slovenska družina, ker imajo tudi slovensko ime. So pa še drugi. Herbersteini, Attemsi, grofje Lichtenbergi, Blagaj, Lambergi, Turni, grofje Barbo, Coroniniji in Lanthieriji. To so stare, zelo eksponirane rodbine. Spanheimi so izumrli, Eppensteinci so dinastična rodbina, ki je tukaj imela posest, zamenjali pa so jih Habsburžani.

Imamo pa še druge mlajše in manjše rodbine. Zoisi, denimo. Baroni Erbergi iz Dola pri Ljubljani. Erbergi so dali izredno veliko število izredno izobraženih posameznikov. Eden je bil baron Jožef Kalasanc, ki je živel na prelomu iz 18. v 19. stoletje in je bil eden najbolj eksponiranih kranjskih plemičev, pa ga danes nihče več ne pozna.«

Plemiči so živeli od zemljiške rente, pobirali so desetino in se niso radi pritaknili kakšnega drugega dela. Pridobivanje denarja z industrijo ali trgovino je veljalo za nečastno dejanje, nevredno stanu. Zato so ob razcvetu meščanstva obubožali in gradove prodali prav meščanom, ki so jih prezirali. Leta 1848 je bila zemljiška odveza, s katero so bili fevdalni odnosi ukinjeni. Zemlja, ki so jo obdelovali bivši podložniki, je postala njihova last, bivši fevdalci so obdržali svojo osebno posest, grad in nekaj zemlje. S tem je izginila njihova materialna baza. Veliko gradov je začelo propadati, ker lastniki nimajo več sredstev za vzdrževanje. Postali so prestižni simboli novih bogatašev in doživljajo preporod. Plemiči se izselijo, odidejo, izumrejo, ker jim meščanski poslovni modeli res ne dišijo. Grofje Turni na Koroškem v Mislinjski dolini so zanimiv primer drugačne prakse.

»Turni so postavili polovico še danes delujoče industrije v dolini. Od nekdaj so se ukvarjali s fužinarstvom in železarstvom in so prosperirali, medtem ko so mnoge druge družine neslavno propadle.«

Valvasor nikoli ni bil baron

Plemiči niso bili pretirano ustvarjalna druščina, vendar so z mecenstvom podpirali ustvarjanje drugih. »Plemeniti Anton Franc Bleckerfeld iz Starega gradu pri Novem mestu je sebe razumel kot naslednika Janeza Vajkarda Valvasorja, čeprav je bil kakih 150 let mlajši od njega. Njegovo delo je ostalo v rokopisu, zato ni tako poznan. Baron Jožef Kalasanc Erberg je v svojem dvorcu zbiral vse, kar je bilo povezano z zgodovino in kulturo Kranjske. Njegova zasluga je, da se je v današnjem Arhivu Slovenije ohranila velikanska zbirka gradiva za kranjsko zgodovino. Tudi sam je ustvarjal in napisal poskus literarne zgodovine Kranjske, ki pa je tudi ostala v rokopisu. Niso objavljali tako kot Valvasor. Videli so, kam je Valvasorja pripeljalo to, da je razkošno objavljal svoja dela. Popolnoma je bankrotiral in mu v tem niso želeli slediti. Najnovejše raziskave kolega Borisa Goleca so tudi pokazale, da Janez Vajkard Valvasor ni bil baron. Baron je bil njegov brat. Zaradi tega so ga drugi s tem nazivali, on pa ni imel nič proti. Auerspergi so sponzorirali Trubarja, Dalmatina in druge protestantske pisce. Skupaj s še nekaterimi drugimi protestantskimi rodbinami so sploh omogočili delovanje slovenskih protestantov. Po drugi strani so bili aktivni na vojaškem področju. Imeli so največ zaslug za obrambo pred Turki. Zelo znan je Andrej Turjaški iz bitke pri Sisku. In njegov starejši sorodnik Herbert Turjaški, ki je bil poveljnik vojne krajine. Njegovo življenje je postalo legenda, ker je zmagal v številnih bitkah proti Turkom in v eni tudi padel.«

Simpatična druščina. Zakaj pa potem pojemo »grad gori, grof beži, če teče vino, naj še teče kri«? Preinfalk pravi, da velja tudi pri puntarjih biti natančen. Kljub drugačnemu mitu niso bili revolucionarji ali narodni buditelji.

»Fevdalcu v 17. stoletju ni šlo za to, ali bo zatiral slovenskega kmeta ali koga drugega. Hotel je imeti dohodke.«

Vseeno mu je bilo, ali so bili Nemci ali Kočevarji, šlo mu je za blagajno in uravnotežen proračun. Ni bil tarča politične revolucije.

»Upor je bil ekonomski. Kmetje so se strinjali, da gre del pridelka fevdalcu. V fevdalnem pravu je bil fevdalec edini, ki je smel nositi orožje. Kmet je dal fevdalcu del pridelka in ga s tem vzdrževal, fevdalec ga je moral v zameno braniti.«

Takšno je bilo pravilo, družba pa je bila zgrajena na spoštovanju pravil. Kmetje se niso upirali temu, da morajo oddajati del pridelka, ker je takšen pač bil zakon. Uprli so se, ko so zahteve šle čez mejo in so ogrozile njihova življenja.

»Boj za staro pravdo ni bil boj za ukinitev dajatev, ampak za omejitev na stare mere, ki jih je bilo mogoče spoštovati brez uničujočih posledic.«

Kljub nesrečnim konotacijam te besede se je skozi tisoč let slovenskega sna kontinuiteta ohranila na obeh koncih.