Konec štiridesetih let preteklega stoletja je začela plesati v zboru ljubljanskega baleta, od leta 1955 je bila solistka. Vmes je nekaj časa preživela v njej zelo ljubem Parizu. Prav rada bi nekoč odkrila metre filmskih trakov, kjer je plesala in tako zaslužila za pariško življenje. Do konca je redno prebirala francoske časopise in nas v dolgih telefonskih pogovorih obveščala o umetniških novostih. Imela je odličen spomin, bila je moja zgodovinska vest in plesni leksikon. Vedno je znala dejstva, mejnike začiniti z manj znanimi zgodbami. Najino prijateljevanje se je začelo z njeno kritiko mojega pisanja o plesu. Preprosto je poklicala, me bistroumno in duhovito okrcala. In v tem stilu se je nadaljevalo.
Štorije in prigode o slovitem plesnem paru Mlakar je malček odškrnila za javnost, več smo izvedeli v njeni dnevni sobi. Baletne solistke skorajda brez izjeme to ostanejo do konca, tudi po končani karieri. Majna je ta del kariere z lahkoto zamenjala za drugo – televizijsko zgodbo. Ko sem ob snovanju portreta pregledovala neskončne količine teve materialov, oddaj, ki jih je krojila kot koreografinja, redaktorica, režiserka, se nikakor nisem mogla načuditi njenim mnogim talentom. Več kot dvajset let televizijskega dela (začelo se je leta 1961) je pionirsko zaznamovala. Koreografirala je prvi televizijski balet Skice v ritmu na glasbo Janeza Gregorca. Pa Lebičeve Ekspresije, Ipavčevega Možička, Srebotnjakovo Kraško suito, Ramovševe Odmeve ... plesne minaturke in masovke v razvredrilnih oddajah. Z režiserjem Mirčem Kragljem sta ustvarila lepo paleto eksperimentalnih plesnih filmov za televizijo.
Igranje z novimi tehnologijami, gibljivimi pogledi kamere, uporabo kromakijev, je proizvedlo tudi za današnji čas osupljive plesne, koreografske in vizualne presežke. Odlično je znala imitirati Antona Martija v samo njegovi jezikovni mešanici. In se tudi od njega učila, kaj je teve režija in dobra zabava. Navduševala se je nad sodobnejšimi plesnimi izrazi, snovala televizijske prenose vrhunskih plesnih koreografov in skupin, takrat rednih gostov ljubljanskega festivala. Se spomnite intervjuja z Mauriceom Béjarom? S Sandijem Čolnikom sta ga posnela na avionu. Majna je imela kar nekaj pri tej nenavadni potezi. Delala je tudi novoletne programe, vse od prenosa Avsenikov pa do oddaj o modi.
Majna je bila pravzaprav pop promotorka. V času, ko sta na televiziji kraljevala razvedrilo in umetniški program, novice so bile le nekakšen privesek, je tudi Majna orala ledino. Mnogi so prve plesne ali televizijske korake naredili pod njenim budnim očesom. Spremljala jih je tudi še dolgo potem.
Ponosna na meščanski pedigre, levičarsko vzgojo je z elegantnim imperativom terjala znanje, odprtost, radovednost. Z užitkom kakopak. Vedno s stilom.
Nenehno jo je privlačilo novo, sodobno, mešanje vseh znanj, prepletanje žanrov. Za svoja dela je bila, med drugim, nagrajena tudi z Župančičevo nagrado, pa s častnim znakom svobode Republike Slovenije ob sedemdesetletnici, ljubi sta ji bili nagradi zlata ptica in trend. Za tiste bolj umetniško svete, kar je njen izraz, je bila morda preveč žanrsko in ustvarjalno neulovljiva.
Poznavalsko, spodbudno in kritično je spremljala plesno dogajanje, pa naj je šlo za kasnejše delo v nadzornih organih, sodelovala je v raznih komisijah, vpenjala ples na televizijska in plesna mednarodna prizorišča.
Tudi ko jo je bolezen zadrževala vse bolj doma, je še vedela vse. O politiki, umetnosti. Doma in po svetu. Nič ji ni ušlo. In dolgi telefonski pogovori, vse manj jih je bilo v živo, so bili pogostejši in še daljši. Večkrat sem ji rekla diva, kar ji je malo godilo, malček zabavalo, in potem je zamahnila z roko, češ, samo stara, klepetava gospa sem. Zdravljenje je, recimo, izkoristila tudi za stilsko preobrazbo. Misel in živahen duh nista pešala. In morda bi me od nekod drugod sedaj malček okrcala, da sem napisala preresen tekst. A tistih nekaj samo njenih zgodb, njene začimbe, bo ostalo v njeni in naših dnevnih sobah. Vse ostalo v spominih in neprecenljivem televizijskem arhivu.
