Ker v Sloveniji ni metodologije, ki bi ovrednotila uspešnost aktivne politike zaposlovanja, prav tako pa o njej skorajda ni neodvisnih analiz, smo izkušnje z njo preverili pri tistih, ki jih najbolj zadeva – med iskalci zaposlitve. Njihove izkušnje so bolj ali manj porazne.

Dragana Radić, 48-letna arhitektka, ki je na zavodu za zaposlovanje, s prekinitvami sicer, prijavljena že več kot 12 let, pravi, da politika zaposlovanja sloni večinoma na tečajih in predavanjih, ki pa so premalo usmerjena v posameznika ter potrebe na trgu dela. »Vse do diplome, ki sem jo dobila leta 2011, se z mano niso kaj prida ukvarjali. Vsakih nekaj mesecev sem imela razgovore s svetovalko, po elektronski pošti so mi pošiljali naslove podjetij, ki iščejo kadre, večino podjetij, na katera sem poslala prošnje, pa sem izbrskala sama. V tem času sem naredila le tečaj za autoCAD, risarski program, ki koristi arhitektom, gradbenikom, strojnikom...«

V programe zavoda za zaposlovanje se je Radićeva bolj aktivno vključila po diplomi. Obiskovala je osvežitveni tečaj angleščine, tečaj o tem, kako se piše prošnje, tečaj za nepremičninske posrednike, razna predavanja, na primer za zaposlitev v EU, za ustanovitev s.p., o samopromociji... »Ugotovila sem, da so vsi ti tečaji in predavanja le sami sebi namen, saj skupaj posadijo ljudi povsem različnih starosti, poklicev in interesov. Nekateri tečaji so tudi neumni, na primer predavanje o samopromociji, kjer smo štiri ure vadili, kako se v dvigalu predstaviti direktorju. Halo! Do tega dvigala nikoli ne bi niti prišli. Enakega mnenja so bili tudi drugi udeleženci, zato smo predavateljici rekli, da je to neumnost. Veste, kaj nam je odgovorila? Da tako pač delajo v Ameriki.«

Dragana Radić meni, da na zavodu preprosto primanjkuje želje. »Delo z ljudmi bi zahtevalo še kaj več od prepisovanja tujih programov. Vse gre po liniji najmanjšega odpora, brez povezave s stvarnostjo. Moralo bi biti tematsko in bolj prilagojeno posameznim skupinam brezposelnih.« Med drugim pogreša konkretne informacije. »Vse moraš postoriti sam. Če pa jih prosiš za seznam podjetij iz določene stroke, odgovorijo, da takšnega seznama nimajo in naj pogledam po internetu.« Radićeva zavodu očita tudi neažurnost in neobveščenost, kot primer pa navaja, da se nihče na zavodu ni spomnil uvesti tečaja za podeljevanje energetskih izkaznic.

Obravnavajo jih kot številke

Podobne izkušnje ima 46-letna Tanja (priimka ni želela izdati), ki se je na zavod prvič prijavila že leta 1991. Zavod ji je omogočil tečaje angleščine in računalništva, pri zaposlitvi v trženju, ki jo je dobila naslednje leto, pa se je znašla brez njegove pomoči. Konec leta 2007 je ostala brez službe in se vključila v programe aktivne politike zaposlovanja.

»Najprej so me poslali na seminar o tem, kaj na zavodu sploh delajo, in na tečaj za pisanje prošenj, ki pa sta bila po mojem mnenju stran vržen denar, saj si lahko te stvari pogledam tudi na internetu. Udeležila sem se tudi računalniškega tečaja, na katerem pa smo bili skupaj ljudje, ki niso znali niti vključiti računalnika, in tisti, ki o računalnikih že vse vedo in so prišli le po certifikat. Enako je bilo na tečaju, ki ga je organizirala neka zavarovalnica. Večina udeležencev ni imela nobenega namena, da bi postali zavarovalniški zastopniki. Prišli smo le zato, ker smo morali priti, da ne bi izgubili statusa brezposelnega.«

Leta 2013 je njena svetovalka na podlagi testov ugotovila, da bi ji najbolj ustrezalo delo z otroki. »Svetovali so mi prekvalifikacijo za pomočnico vzgojiteljice, ki sem jo tudi uspešno opravila, a kaj, ko nisem potem nikjer dobila službe.« Postala je ena izmed 430 oseb, ki so bile žrtve napačne ocene zavoda, da bo povpraševanje po vzgojiteljicah naraščalo. Zavod za zaposlovanje je namreč med letoma 2008 in 2011 brezposelnim ženskam s srednjo izobrazbo množično ponujal brezplačne prekvalifikacije za pomočnico vzgojiteljice v vrtcu. A se je njegova ocena, da bo naraščanje števila rojstev omogočilo več zaposlitev, kmalu izkazala za povsem zgrešeno. Potreb po novih zaposlitvah v vrtcih ni bilo več že leta 2010.

Tanja, ki se še danes čuti opeharjeno, pravi, da so svetovalci na zavodu tudi sicer povsem neobveščeni o tem, kaj delodajalci sploh iščejo in kaj morajo iskalci zaposlitve za to postoriti. »Nekajurni tečaji in predavanja sicer omogočajo dodatno znanje, zlasti za tiste, ki nimajo nobene izobrazbe, v ničemer pa ne pripomorejo do konkretne zaposlitve. Poleg tega je odnos svetovalcev povsem neoseben in zbirokratiziran. Njihova naloga je samo v tem, da izpolnijo formularje, te spravijo na kakšen tečaj in preverjajo, ali si aktiven pri iskanju službe.« Po njenem mnenju bi bilo treba več narediti predvsem za vzpostavitev trikotnika delodajalec-delojemalec-svetovalec, kjer po njeni oceni ni prave povezave.

Nad delom zavoda je močno razočaran tudi 51-letni diplomirani inženir gradbeništva, ki prav tako ni želel biti imenovan. Več kot deset let je bil zaposlen kot nadzorni inženir v podjetju DDC, poldrugo leto je bil svetovalec za cestnoprometno infrastrukturo na občini Kamnik, pred izgubo službe leta 2009 pa je pol leta delal kot prodajni inženir za hidroizolacijske materiale na cestnih objektih v podjetju Fragmat. »Na zavodu so bili na začetku zelo aktivni. Prvega pol leta sem bil na razgovorih vsakih 14 dni, vabili so me na nekakšne tečaje za izboljšanje samopodobe in motivacije, kar pa se mi je zdelo nepotrebno in poniževalno. Takšne tečaje morda potrebuje kak začetnik, ne pa človek z mojo izobrazbo in mojimi izkušnjami. Kljub temu sem jih obiskoval, poleg tega pa opravil še vse mogoče izpite, med drugim izpit iz upravnega postopka, pa izpit za autoCAD. Verjel sem, da je to koristno in da vedo, kaj delajo.« V vsem tem času je vestno pošiljal prošnje, poskušal najti službo tudi preko zvez, a brez uspeha.

Kakšno leto kasneje je presenečen ugotovil, da se zavod z njim vse manj ukvarja, čas med razgovori se je podaljšal na mesec, dva, štiri mesece. Leta 2013 je zahteval novo svetovalko. »Obljubljala je vse mogoče, se hvalila, iz vsega tega pa sem iztržil le tečaj za projektnega vodjo, s katerim bi pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki pa je ne potrebujem, saj že imam potrebno izobrazbo.«

Zadnje ponižanje je doživel junija lani. Samoiniciativno se je prijavil za razgovor na Cestnem podjetju Koper in poklical na zavod, če mu lahko povrnejo potne stroške (od leta 2009 je namreč na socialni podpori). Svoje svetovalke ni dobil, so mu pa na informacijah rekli, da ni problema in da naj stroške vpiše v zaposlitveni dnevnik. Ko se je vrnil z razgovora, je presenečen izvedel, da mu povračilo ne pripada, češ da naj bi bil po zaposlitvenem načrtu iskalec službe le za osrednjo Slovenijo(!?).

Nekoliko bolj spodbudna je zgodba 31-letne diplomirane filozofinje Blanke Rihter. Po diplomi se je prijavila na zavodu, bila na nekaj razgovorih in med drugim opravila tečaj računalništva. »Kmalu sem ugotovila, da vsi ti tečaji in predavanja ne pomenijo veliko, zato sem se angažirala sama. Opravljala sem razna kratkotrajna dela, med drugim kot natakarica, sodelovala kot prostovoljka na festivalih, na delavnicah za otroke in podobno.« Na razgovorih z referentkami jo je presenetilo, da zavod ne pozna številnih programov za mlade, zlasti pri nevladnih organizacijah, kot so na primer mednarodne izmenjave, prostovoljstvo... O teh zadevah se je pozanimala sama in svetovalko prepričala, da jo je leta 2012 uvrstila v javna dela za Zavod Voluntariat, kjer so jo po enem letu tudi redno zaposlili.

Blanka Rihter meni, da se za službo lahko zahvali predvsem sama sebi, za zavod pa meni, da je pri delu z brezposelnimi premalo aktiven. Pri svojem sedanjem delu, kjer se srečuje s številnimi mladimi iskalci zaposlitve, ugotavlja, da večine ni naučil niti osnovnih veščin iskanja zaposlitve. »Več kot napisati življenjepis ne znajo,« pravi.

Da se moraš angažirati predvsem sam, ugotavlja tudi 29-letni Matjaž (priimka ni želel izdati), diplomirani pravnik, ki je na zavodu prijavljen od lanskega julija. Udeležil se je tečaja angleščine in računalniškega programa excell, ob tem je prijavljen na obveščanje o novih delovnih mestih. »Čeprav marsikdo pravi, da je zavod brezveze, pa menim, da ni tako. Res je, da ti ne iščejo službe, omogočajo pa razne možnosti. Če jih ne znaš izkoristiti, si sam kriv.«

Večstranski namen

Mavricija Batič, v.d. generalne direktorice zavoda za zaposlovanje, pravi, da so kritike subjektivne in da so pač vselej bolj glasni tisti, ki so nezadovoljni, medtem ko so drugi, ki so jim ukrepi omogočili zaposlitev, na to najverjetneje že pozabili. Čeprav večina izpovedi postavlja pod vprašaj tako učinkovitost kot tudi samo smiselnost ukrepov, zlasti če upoštevamo, da se zanje nameni od 80 do 100 milijonov evrov na letni ravni, pa Batičeva zagotavlja, da ima aktivna politika zaposlovanja vsem kritikam navkljub pozitiven učinek na trg dela. »Njen namen je večstranski – zmanjšanje razkoraka med ponudbo in povpraševanjem, povečevanje kompetenc in znanj iskalcev zaposlitve, ohranjanje stika s trgom dela in aktivacija brezposelnih.« Večdesetmilijonske vložke v programe zaposlovanja na zavodu zagovarjajo tudi s tem, da je tako manj denarnih nadomestil in socialnih pomoči.

Podatki zavoda kažejo, da se po pol leta zaposli nekaj manj kot 60 odstotkov oseb, ki so vključene v programe aktivne politike zaposlovanja. Najbolj učinkovit ukrep je usposabljanje brezposelnega na delovnem mestu v podjetju, preko katerega najde v pol leta delo nekaj več kot 70 odstotkov vključenih oseb. Pridobitve nacionalnih poklicnih kvalifikacij, torej ukrepi za pridobitev poklica, imajo okoli 60-odstotno uspešnost pri zaposlovanju, skozi osnovne programe usposabljanja (tuji jeziki, računalniški in drugi osnovni programi za pridobivanje dodatnih znanj) pa pride do zaposlitve okoli polovica vključenih. Pri subvencijah ohrani po zaključku ukrepa delo okoli 55 odstotkov oseb, pri javnih delih pa približno petina. Čeprav imajo javna dela na papirju najnižjo učinkovitost, so po mnenju zavoda koristna, saj so namenjena predvsem najtežje zaposljivim (dolgotrajno brezposelnim, starejšim in slabše izobraženim), ki bi težko našli kakršnokoli delo, poleg tega se iz takšnih programov pogosto razvijejo potrebe po novih delovnih mestih.

Zavod se, kot pravi Batičeva, na potrebe trga dela odziva na podlagi makroekonomskih napovedi in potreb delodajalcev. V lanskem letu je v sodelovanju z delodajalci oblikoval tudi program kratkoročnih polletnih napovedi, v prihodnje pa želi izdelati tudi metodologijo za večletna pričakovanja. Kot pozitiven primer hitrega odziva na potrebe trga velja izpostaviti ukrepanje po lanskem žledu, ko je zavod v sodelovanju s srednjo gozdarsko in lesarsko šolo v Postojni organiziral tečaje za gozdarje sekače, manj vešče brezposelne pa preko javnih del vključil v pomoč pri čiščenju in pogozdovanju. Po drugi strani so slab primer predvidevanja potreb na trgu dela že omenjene prekvalifikacije gimnazijskih maturantk v pomočnice vzgojiteljic v vrtcih.

Učinki majhni, a pozitivni

Predstavniki delodajalcev opozarjajo, da so ukrepi aktivne politike zaposlovanja v prvi vrsti socialne narave in da premalo prispevajo h kreiranju delovnih mest in zniževanju brezposelnosti. Prepričani so, da je treba njene učinke ugotavljati glede na število brezposelnih in vanje vložena sredstva.

Študij o učinkovitosti aktivne politike zaposlovanja je v Sloveniji izjemno malo oziroma jih sploh ni. Eno redkih je leta 2008 napisal Franci Klužer iz takratne vladne službe za razvoj, ki je na podlagi merljivih podatkov ugotovil, da imajo programi aktivne politike zaposlovanja v splošnem majhne pozitivne učinke, da pa dolgoročno vplivajo na prehod v zaposlitev in so zato predvsem socialne narave. Enoodstotno povečanje števila vključitev kot tudi enoodstotna rast vloženih sredstev naj bi po njegovi oceni povečala zaposlenost za 0,07 odstotka.

Da APZ nima le ekonomskega namena, ampak tudi socialnega, ugotavlja tudi Miroljub Ignjatović s Fakultete za družbene vede: »V aktivni politiki zaposlovanja ne vidim metanja denarja stran, ampak investicijo, da ni stanje še slabše.«

Med redkimi novejšimi analizami je najzanimivejša študija Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF) iz leta 2012, ki se je lotila učinkovitosti posameznih ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Tako je med drugim ugotovila, da so usposabljanja in izobraževanja brezposelnih bolj učinkovita kot pa subvencije delodajalcem. Slednje naj bi imele zgolj kratkoročni učinek, saj se že prvi mesec po izteku subvencije v evidenco zavoda vrneta kar dve tretjini vključenih, skoraj 80 odstotkov oseb pa v pol leta. Kot neučinkovitega ocenjujejo tudi program javnih del.

Po drugi strani naj bi bili dolgoročno uspešnejši ukrepi usposabljanja in izobraževanja. Čeprav začasno zmanjšajo intenzivnost iskanja zaposlitve, pa so rezultati, kot ugotavlja EIPF, po dveh letih že pozitivni. Med uspešnimi ukrepi izpostavljajo tudi preverjanje in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije, ki naj bi bilo koristno zlasti za dolgotrajno brezposelne. Med predlogi za izboljšanje aktivne politike zaposlovanja analiza omenja razmislek o ponovni uvedbi delnega sofinanciranja polnega delovnega časa (čakanje na delo), saj je ta ukrep, ki je bil v Sloveniji uveden na začetku krize, pokazal, da lahko podjetjem omogoči takojšnjo prilagoditev tako ob padcu naročil kot ob njihovem ponovnem povečanju.

Sicer pa je temeljna ugotovitev EIPF, da z ukrepi aktivne politike zaposlovanja ni mogoče odpraviti brezposelnosti oziroma da so učinki ukrepov politike zaposlovanja na brezposelnost lahko le omejeni, kar pa ne pomeni, da bi jih veljalo opustiti oziroma da se jih ne splača popravljati. Po oceni avtorjev se tako učinkovitost APZ kot tudi zavoda za zaposlovanje stalno izboljšuje, pri čemer pa bi morale spremembe v bodoče obsegati nadaljnjo modernizacijo zavoda, zgodnejše odkrivanje ovir za zaposlovanje ter boljše ujemanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Analiza tudi opozarja, da so usmeritve aktivne politike zaposlovanja sorodne trendom v drugih državah EU, pri čemer pa je delež sredstev v BDP, ki jih Slovenija zanjo namenja, nekajkrat manjši od deleža sredstev v razvitih državah EU.

Če je učinkovitost zaposlovalne politike povezana s sredstvi, in to v določeni meri zagotovo je, potem vsi tisti, ki imajo z njo slabe izkušnje, verjetno še nekaj časa ne morejo pričakovati sprememb na bolje. Iz pogovorov z našimi sogovorniki in ugotovitev strokovnih analiz je namreč očitno, da bi zavod potreboval bolj izpopolnjene programe in boljše svetovalne kadre, česar pa ob klestenju stroškov, ki se bo očitno še nadaljevalo, v kratkem ni pričakovati.