Preiskovanje domnevne evtanazije v ljubljanskem kliničnem centru je sprožilo novo debato o dopustnosti evtanazije v medicini. Zdravniki uradno evtanaziji nasprotujejo. »V državah, kjer je dovoljena, je preveč zlorab,« opozarja predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč. Nad posegi zdravnikov v življenja bolnikov v Belgiji, Luksemburgu ali na Nizozemskem, kjer je evtanazija uzakonjena, ni ustreznega nadzora, pravi Voljč. Zato se dogaja, da zdravniki ob življenje spravijo tudi paciente, ki jim sploh še ne bi bilo treba umreti in bi se jih dalo še zdraviti. »Poleg tega se o upravičenosti evtanazije ne moremo pogovarjati, dokler ni ustrezno urejen sistem oskrbe umirajočih,« se je obregnil ob razmere v Sloveniji.
Smrt pred počitnicami
Tudi po mnenju dr. Matjaža Zwittra z Onkološkega inštituta v Ljubljani je trezna odločitev o smrti možna samo, če je umiranje dostojno. »Ko je sistem paliativne oskrbe tako pomanjkljiv kot pri nas, lahko postane evtanazija zgolj bližnjica za rešitev iz težav. Priznati si moramo, da umirajočim nismo sposobni zagotoviti dostojne nege.« Zwitter opozarja, da ima Slovenija zgolj eno hišo hospica, morali pa bi imeti najmanj eno v vsakem večjem mestu. »Ne morete namreč pričakovati, da bodo skrb za umirajoče, ki jih ni smiselno več zdraviti, prevzemale bolnišnice z omejenim številom postelj,« pravi Zwitter. »Prav tako umirajočih ni mogoče prepustiti svojcem. Na Nizozemskem je več primerov evtanazije v domači negi kot v hišah hospica. To pa zato, ker je nekdo, ki leži v hospicu, prepuščen strokovnemu osebju, ki opravlja svojo službo in poklic. Doma pa so umirajoči v dilemi, saj obremenjujejo otroke in druge svojce. Največ evtanazij je junija – ko se začenjajo dopusti. Umirajoči oče tedaj pravi, naj otroci odidejo na zaslužene počitnice v Španijo, sam pa si naroči – smrt.« Zwitter je pojasnil, da paliativna medicina v primerjavi z nekaterimi drugimi vejami medicine ni draga. »Gre zgolj za odnos do umirajočih. O tem se moramo začeti pogovarjati.« Šele po tem, pravi Zwitter, se bo umirajoči lahko svobodno odločil za evtanazijo.
»Strinjam se, da je področje paliativne oskrbe izjemno pomembno za to, da bi bolniki lahko kar najbolj izkoristili tiste dni, ki jim na tem svetu pripadajo,« pravi dr. Mateja Lopuh, državna koordinatorica za paliativno oskrbo iz splošne bolnišnice Jesenice. »Pri dobro urejeni paliativni oskrbi, zgodnji prepoznavi simptomov, pravočasnem lajšanju, zadostni psihosocialni in duhovni podpori pri bolnikih ni zaslediti želje po prezgodnjem končanju življenja. Ob tem sta ključna tudi podpora svojcem in svetovanje o pravilni negi na domu.« Evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo sta najpogostejša v državah, ki nimajo urejene paliativne oskrbe, ugotavlja Lopuhova. »Željo po predčasnem končanju življenja imajo velikokrat bolniki, ki nimajo urejenih oziroma zadostno olajšanih simptomov svoje bolezni.«
Je oživljanje za nekaj minut smiselno?
Profesor medicinskega kazenskega prava Damjan Korošec z ljubljanske pravne fakultete pravi, da je najprej treba razumeti, kaj pomeni opustitev zdravljenja. »Ko imate pacienta v zadnji fazi rakavega obolenja, ga najverjetneje ne boste oživljali, ko se mu bo ustavilo srce. Je smiselno z agresivnimi sredstvi podaljševati življenje zgolj za tistih nekaj minut? Medicina smiselnost tega početja zna presoditi in takrat tudi pravniki priznavamo, da je odločitev pravilna.« Drugo vprašanje pa je, do katere mere lahko posameznik sam odloča o tem, ali naj drugi rešujejo njegovo življenje. »Ob tem se pojavlja cel paket etičnih problemov. Recimo – tudi če nekdo ne želi pomoči, je vprašanje, ali lahko zdravnik opusti pomoč, ki bi jo sicer običajno nudil. Tožilci so dolgo priznavali zgolj zelo formalizirane izjave pacientov, da ne želijo pomoči, kot so opredeljene v zakonu o pacientovih pravicah. To vprašanje je še precej odprto, na splošno pa velja, da pacient nima pravice pooblastiti zdravnika, naj opusti njegovo zdravljenje.« Res pa je, pravi Korošec, da v zahodnih državah trend kaže povečevanje odgovornosti pacienta in zmanjševanje paternalističnega položaja medicine. »Kako daleč bo to seglo, je seveda vprašanje. Morda se bo trend kasneje celo obrnil.«
Zdravniki, ki se v Sloveniji kljub prepovedi odločajo za evtanazijo oziroma postopke, ki vodijo v smrt, se soočajo z izbirami, ki niso prave izbire, saj okoliščine niso urejene. Eno je namreč lajšanje bolečine, ki ga sodobna medicina v večini primerov dobro obvladuje, pravi dr. Matjaž Zwitter z Onkološkega inštituta. Drugo pa je vprašanje nege. V takšnih razmerah tudi dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko, opozarja, da se odnos do umiranja in evtanazije »pomika v smeri, ki jih ni mogoče odobravati«. Pri tem, dodaja Zwitter, ne moremo govoriti o liberalizaciji odnosa do evtanazije. »Liberalizacija nakazuje 'osvoboditev', torej vrednostno sodbo, ki naj bi nakazovala, da je evtanazija nekaj boljšega. Vendar to ne drži.« Voljč pravi, da ni namen medicine, da pomaga umreti.
V Švici »samomorilski turizem«
Evtanazija in samomor s pomočjo zdravnika sta trenutno zakonsko dovoljena na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu, Švici, Estoniji, Albaniji, ameriških zveznih državah Washington, Oregon in Montana ter v kanadski provinci Quebec. V Švici je sistem pomoči pri samomoru – pri čemer zdravnik zgolj zagotovi sredstvo, pacient pa se ubije sam – odprt tudi za tujce, tako da strokovnjaki govorijo kar o »samomorilskem turizmu«. Evtanazija je v zahodnem svetu globaliziran fenomen z več odmevnimi primeri. Medijsko je bilo več let izpostavljeno italijansko dekle Eluana Englaro, ki so jo zdravniki v vegetativnem stanju ohranjali sedemnajst let. Njen oče se je več let na sodiščih boril za pravico, da jo pustijo umreti. V primer se je vpletla tudi visoka politika, vključno s tedanjim premierjem Silviom Berlusconijem in predsednikom Giorgiom Napolitanom, ki sta si v odločitvah nasprotovala. Primer, globalno znan zadnjih nekaj dni, pa je belgijski: tam so nekemu posiljevalcu in morilcu zaradi »psihičnega trpljenja, ker ne more nadzorovati svoje spolne sle«, sprva dovolili evtanazijo, vendar so odločitev pred dvema dnevoma preklicali.
Uroš Škerl Kramberger
