Ivica Kostelić: Dokler hodim, smem verjeti v uspeh

Realnost je za Kostelića zaradi poškodbe kolena kruta. Težko je opazovati tako uspešnega športnika, kako rezultatsko tone vse globlje. V torek je sicer na »svojem« Sljemenu, kjer je v času aktivne kariere preživel več noči kot v nižjem Zagrebu, dosegel najboljšo uvrstitev sezone (18. mesto). Hkrati se je prvič pred domačimi gledalci predstavil z višjo številko kot 15, kar pomeni, da je postal slalomski drugokategornik.

Ivica Kostelić se je postavil pred ogledalo dva dneva pred zagrebško preizkušnjo v Tomislavovem domu, kjer je imela hrvaška moška reprezentanca tiskovno konferenco.

Sezona ne poteka po načrtih. Doživel sem veliko razočaranj, a hkrati bom imel še veliko priložnosti. Osredotočen bom na vsako preizkušnjo posebej.

Najbolj me veseli, da se pogovarjamo o tekmovanju, da se je tekma za snežno kraljico znova predstavila v najlepši luči. Tekma v Zagrebu mi pomeni prvo med enakimi. Sicer bi si želel, da bi na njej kdaj zmagal, po drugi strani pa se ne bi odrekel nobenemu drugemu uspehu za domačo zmago.

Zadnja preiskava z magnetno resonanco je pokazala, da smo bili dolgo v zmoti, kaj je narobe s kolenom. Menili smo, da gre za poškodbo meniskusa, izkazalo pa se je, da križne vezi ne zdržijo več naporov.

Za zdaj lahko z gotovostjo povem le to, da na operacijo križnih vezi v času aktivne športne poti ne bom šel več. Za menoj je 15 operacij na obeh kolenih. Operacija križnih vezi je ena najtežjih. Dolgo traja rehabilitacija, sledi pa še bolj garaško delo vrnitve v svetovni vrh. Ciklus traja približno dve leti. Prestar sem, da bi šel še enkrat skozi to. Nazadnje sem imel operacijo križnih vezi leta 2004. Za zdaj prejemam veliko injekcij. Ali je to rešitev, bo pokazal čas. Moram paziti, da se držim dovoljenih načinov zdravljenja. Še vedno pa z ekipo iščemo možnosti, da bi koleno zdravil po kakšni drugi, učinkovitejši metodi.

Živimo v času, ko iščemo vodo na Marsu. Ko so presaditve srca že skoraj nekaj običajnega. Hkrati pa še vedno ni mogoče zamenjati meniskusa v kolenu. Ne morem verjeti, ko pomislim na kaj takšnega. A mi ne preostane nič drugega, kot da se s temi dejstvi sprijaznim.

Za zdaj lahko rečem le, da če mi bo koleno omogočalo, se bom v prihodnosti posvetil predvsem slalomu in ne več vsem disciplinam. Dokler lahko hodim, smem verjeti v uspeh.

Res je, da sem v preteklosti predvsem na zagrebških preizkušnjah večkrat tvegal. Smučanje »na glavo« se mi je nekajkrat obrestovalo, enkrat pa tudi ne. Moj trenutni položaj je takšen, da se ne morem »vreči na glavo«, če mi telo tega ne dopušča. Preprosto nimam moči. Osebno bi rad tvegal več. A imam šefa, ki mi kaj takšnega ne dopušča.

Vse je mogoče. Če bom po koncu sezone verjel, da lahko posegam po vrhunskih rezultatih, bom vztrajal, sicer ne. Družina Kostelić se je vedno borila in se bo tudi v tem primeru.

Super je, da imam nekoga za seboj. Sedaj moja pot dobiva dodaten naboj. Filip je odličen. Morda sem preveč optimističen, a verjamem, da se lahko uvrsti na zmagovalni oder že v tej sezoni.