»Med prazniki nisem šel domov, ker bi se lahko vrnil v stare tirnice, si znova razširil želodec in le še brskal za hrano,« začenja svojo pripoved 230 kilogramov težak Marjan Marko, ki je tri tedne pred prihodom v slovenjegraško bolnišnico tehtal 255 kilogramov. Ker bi bila pri takšni teži bariatrična operacija prenevarna, mora pred obvodom želodca najprej shujšati, pojasni in doda, da so doma vsi predebeli in da jim mama preveč rada kuha.
Življenje z 250 kilogrami je zelo naporno, ne skriva Marjan Marko, ki vse življenje neuspešno hujša, in doda, da ga povsod spremljajo krvavi žulji, da nenehno razmišlja o hrani, da nikjer ne dobi oblačil za svojo postavo, da gre za hrano veliko denarja, da se ga ljudje izogibajo in ga obsojajo, da ga tudi ženske ne marajo in da nosi na svojih plečih še »vse druge bolezni tega sveta«. Zaradi sladkorne bolezni si dvakrat dnevno vbrizgava inzulin, tudi tablete jemlje, a mu doma raven sladkorja nikoli ne pade pod 15. »Tako sem prišel do tega, da grem na operacijo ali v prerani grob,« pravi 45-letni pacient, ki mu je doslej enkrat uspelo shujšati celo za 45 kilogramov in težo obdržati dve leti. Takrat je prišel z dobrimi 200 kilogrami celo na Peco, se z žarečimi očmi spominja in doda, da je takrat imel motivacijo, saj ga je spremljala prijateljica. Ko se bo vrnil iz bolnišnice, bo šel na svoje, vztraja in doda, da si bo kuhal sam in se tako izognil skušnjavam, ki bi ga v starem okolju preveč zapeljevale.
Debelost je bolezen
»Debelost je bolezen, bolnike z okvarjenim centrom za sitost pa je treba razumeti in jim pomagati podobno kot narkomanom ali alkoholikom. A se žal celo med zdravniki še vedno najdejo taki, ki menijo, da je debelost v glavi in bo izginila, če bodo le manj jedli in se več gibali,« opozarja Brane Breznikar, dr. med., specialist kirurg iz vodilnega slovenskega centra za bariatrično kirurgijo, kjer bolezensko debelim ljudem pomagajo tako, da jim z različnimi operacijami zmanjšajo velikost želodca ali absorpcijo (vsrkanje) hrane. V desetletni zgodovini so uspešno izvedli že 1100 bariatričnih operacij in olajšali življenje prav toliko pacientom, ki prej še zdaleč niso bili debeli in dobrovoljni, kot pogosto rečemo kar tako čez palec. Njihovo življenje je namreč vse prej kot enostavno, marsikdo je zagrenjen in utrujen, saj po številnih neuspehih še ponoči nima več miru in še takrat, ko drugi spimo in počivamo, sanjari o hrani. Zato je treba ukrepati hitro, še preden ostane človek z okvarjenim centrom za sitost povsem brez energije in volje za spremembe.
Bariatrični strokovnjaki vse bolj opozarjajo na to tudi na podlagi študije, objavljene leta 2003 v reviji The Lancet, ki je 13 let spremljala izgubljeno težo pacientov po vsem svetu in dokazala, da pri klasični metodi hujšanja dosega trajen uspeh le štiri odstotke pacientov z indeksom telesne mase (ITM) nad 40. Z bariatričnimi operacijami pa dosežemo 70 in več odstotkov izgube odvečne telesne mase za deset in več let.
Sladkorna izgine že naslednji dan
Najboljši primer so sladkorni bolniki, ki prekinejo terapijo običajno kar en dan po opravljenem obvodu želodca. Prav zato so v svetu opustili doktrino, da so bariatrične operacije pri diabetikih zadnja redukcijska metoda telesne mase, in operacije postavili na prvo mesto. »Te smernice so nam predstavili tudi na kongresu Mednarodne zveze za bariatrično kirurgijo avgusta lani v Montrealu, a bo do njihove popolne uveljavitve zagotovo preteklo še kar nekaj časa. Zlasti pri nas, kjer smo včasih do novosti precej zadržani. Pri nas smo imeli velike težave že s tem, da smo prepričali strokovno javnost, da je te operacije sploh treba izvajati. Za nameček so diabetiki v rokah diabetologov, ki niso najbolj vneti zagovorniki operacij,« pove Breznikar in doda, da v svetu obvode že delajo tudi diabetikom z indeksom pod 30 in celo diabetikom z normalno težo. Včasih jih zdravijo celo s še bolj agresivnimi operacijami, kot je obvod, doda in pojasni, da je tudi njihov center servis, ki je že danes sposoben opraviti katero koli v svetu uveljavljeno bariatrično operacijo. Tudi pri otrocih ali starejših od 70 let. Vendar o tem, kdo bo prišel do njih, odločajo drugi zdravniki.
Tudi enoletne čakalne dobe niso dobra popotnica, nadaljuje Breznikar in pove, da so že operirali nekaj starejših od 70 let, za operacije otrok pa jih pediatri še niso zaprosili. Bolj se navdušujejo nad manj agresivnimi posegi, kot je »endobarier«, ko jim na začetni del dvanajstnika vstavijo plastično vrečko, kar daje rezultate, žal pa je po odstranitvi vrečke center za sitost še vedno okvarjen. Pri obvodu pa začne telo drugače presnavljati tudi glukozo. Pacientom sladkor nič več ne diši, četudi so bili prej z njim obsedeni.
Okvarjen center za sitost
Bolezensko debelost je treba urediti, saj ogroža življenje, poudari Breznikar in nadaljuje, da je pri indeksu 40, ki naj bi ga v Sloveniji presegalo okoli 20.000 bolnikov, center za sitost tako okvarjen, da ne sprejema več impulzov iz želodca, ki signalizirajo, da ima dovolj hrane.
Žal je zaradi sedenja, računalnikov, sladkih pijač, hitre hrane... med njimi vse več mladih in otrok. Zato bi se morali s to težavo spopasti že v materinski šoli in mamicam dopovedati, da se otrok ne sili, da vse pojedo – da so zaradi tega pridni, zlata ptička ali pač črni vran. Vsi pa še vedno jemo tudi premalo balasta in pred obroki pijemo premalo vode. Pri slednjem ima kirurg v mislih predvsem tiste, ki zaradi preobremenjenosti izpuščajo obroke in v enem ali dveh obrokih dnevno vase prehitro zbašejo preveč kalorij.
V slovenjegraškem centru, ki se lahko primerja z dosežki najboljših centrov v svetu, so v desetih letih uspešno izvedli že 1100 operacij (do 170 na leto). Zaradi trdovratnih hormonskih oziroma genskih vzrokov so jih morali ponoviti in nadgraditi le pri treh pacientih, ki kljub vsemu niso shujšali. Število operacij jim kroji zlasti kronično skromna zdravstvena blagajna, četudi je dokazano, da se operacije v povprečju izplačajo v dveh letih, pri tistih, ki imajo kako terapijo (za povišan sladkor, tlak, holesterol...), še prej. Zavarovalnica krije tudi estetske operacije uspešno zdravljenih pacientov, ki jih kmalu začne pestiti mlahava in odvečna koža.
V Slovenj Gradcu ves čas sledijo novostim v bariatrični kirurgiji, pove Breznikar in pristavi, da še niso imeli smrtnega primera. Zasluge za to delno pripiše tudi njihovi strogosti, saj od pacientov zahtevajo brezpogojno sodelovanje in morajo vstati dve uri po operaciji ter hoditi vsako uro. Ker pa bolnike spremljajo vse življenje, so njihovi odnosi največkrat pristnejši kot v drugih vejah medicine. Druži jih tudi Klub operiranih zaradi bolezenske debelosti, ki ga vodi diplomirana medicinska sestra Andreja Kušter, ki jim skupaj z dietetičarko in psihologinjo vsak mesec pripravi zanimiva predavanja. Po telefonu pa jo lahko pokličejo kadar koli – ponoči in podnevi, na dopustu, med prazniki..., pojasni Kušterjeva in doda, da se o osebnih težavah pogosto lažje pogovorijo z njo kot z zdravnikom. Kličejo pa jo, doda, tako zaradi resnih težav, kot so bruhanje, tiščanje v želodcu, nastanek kisline v želodcu, kot zaradi duševnih stisk, ki jih povzročajo ljubezenske težave, težav s prehrano ali pa samo zato, da slišijo njen glas.
Življenje z odvečnimi kilogrami je res naporno, je pritrdila tudi pacientka, ki se je začela pretirano rediti po hormonski terapiji po porodu, ko je v treh mesecih pridobila skoraj 50 kilogramov. »Prav spomnim se, da sem si naročila kopalke s košarico 75, in ko sem jih čez poldrugi mesec dobila, mi ni bila več prav niti košarica 95 d,« pripoveduje. »Po vstavitvi traku so kilogrami podobno hitro kopneli in se začeli po devetih letih vračati, saj naj bi se nekaj premaknilo in je trak izgubil svojo moč, naj sem še tako pazila pri hrani,« dan po tem, ko so ji naredili obvod, nasmejano pripoveduje pacientka, ki se znova veseli, da ji ne bo treba več ljudem razlagati, zakaj se ji nabirajo kilogrami. »Eni so razumeli, drugi niso hoteli niti tega,« še doda.
Anita Vošnjak
